Pisalo se je leto 1996. Vedno sem želel začeti nekaj s »pisalo se je leto …«, ker ima pridih pristne pomembnosti. Pa ni bilo pomembno leto. Morda tudi ni bilo leto 1996, ne spomnim se več. Vem, da sem bil takrat okrogli, golobradi fantič, ki je obiskoval sedmi razred osnovne šole. Morda šesti, ampak to so nepomembne malenkosti.

piše: Jure Marolt

Dogodek, ki se mi je vtisnil v spomin kot letnica začetka francoske revolucije (1789), je bil v svojem grobem pomenu sila preprost. Kot se je rado zgodilo, sem na igrišču za hišo metal na koš. Okrogel in velik fant, debelinko, ki je rad jedel in se smejal. Ker sem ravno vkorakal v tisto bogokletno obdobje pubertetništva, »so na faci bli mozolji,« kot pravi Ali-en. Frizurca na jurčka. Well, you get the picture, še ena ponesrečena vizualna podoba devetdesetih. Ampak takih je bilo takrat malo morje. Torej, sproščen v svoji koži in zadovoljen nad brezbrižnostjo takratnega preprostega življenja sem metal na koš. Potem pa do igrišča pridejo tri dekleta. The cool kids. Ene tistih zlobnih navijačic, ki grejo vsem na živce v bednih ameriških filmih. In me meni nič/tebi nič me začnejo podjebavat, da se grd. Grd? O tem nisem nikoli razmišljal. Pravzaprav so bile punce takrat v mojem življenju kvečjemu nekakšen vsiljiv šum, ki sem se ga želel znebiti. Vseeno, grd? Zakaj mi to razlagajo, čemu se tej preprosti misli tako prešerno hihitajo? Nisem bil užaljen, prej močno presenečen. Spomnim se, da sem razmišljal, kaj imajo pravzaprav od tega. Niso mi bile všeč. Te kul punce so ponavadi vedno barabe. Nosile so se kot svetinje iz Beverly Hillsa, pa so bile povzpetniške smrklje iz enega mnogih novomeških blokovskih naselij.

Upam, da ste že razbrali nostalgični pridih tega zapisa. Ko so me nekaj let kasneje punce začele neustavljivo privlačiti, smo imeli drugačne načine vzdrževanja stika. Punce, ki so hotele oprezati za fanti, so vedno hodile na igrišča. Tam smo pač fantje prebili cele dneve. In so nam prinašale vodo za žejo in nas vsake toliko poizkušale vključiti v kak banalen pogovor o nam nerazumljivih rečeh, ampak bodimo iskreni, podobno počnejo še danes. Gre za to, da si tisto tebi najlepše dekle morda videl le enkrat za teden za nekaj minut, kajti med vama je bilo morje sramežljivosti. Tukaj ni bilo interaktivnega zalezovanja, vse je bilo naravnega izvora, iz oči v oči. Torej, nam ni preostalo drugega, kot da sanjarimo. Idealiziramo dekleta, ki so bila vse prej kot perfektna, ampak v naših glavah nezamenljiva. Kodri las, pegasta lička, brsteče prsi v razvijanju, okrogli hlebčki, vse je bilo slastno. Tega vam ne zavidam, mladunci. Danes ima vsaka tamala že 72 napol golih fotk na svojih profilu. Kako naj človek idealizira, če mu je vse postavljeno neposredno pred oči? Kot je rekel Mali princ, bistvo je očem skrito. Naj bodo tudi bradavičke, no!

Vrhunec celotnega šolskega dogajanja v generaciji, ki se je izlegla v osemdesetih, so bili izleti. In veš zakaj? Ker si šel dan prej z mamo v trgovino in si za enodneven izlet kupil toliko hrane, da bi lahko z njo nahranil srednje veliko vas v Sudanu. Štirje sendviči, vsak četrt kile (dajmo, matematiki, koliko kg kruha je to potem skupaj?), notri šunka ali posebna in gmota sira, pol kilske napolitanke, čokolada in šest različnih sadnih sokov. Kot pika na i pa seveda vrečka Casali Rum Cocos za nazaj grede, da smo se ga malo opili. Veš, kako to zgleda danes pri tamalih? Hrane ne smejo imeti sabo, ker imajo skupno malico. Skupno malico, na koncu še sadje. Šus v glavo.

Še nekaj, kar sem nedolgo tega izvedel, me je nemalo nasmejalo. Ko danes gimnazijec nepričakovano izostane od ure pouka, dobi njegov starš SMS obvestilo, da ga ni v šoli. Si predstavljaš to? »Gospa Rožman, Matije pa ni pri četrti ure matematike. A mu je slabo, kaj veste o tem? LP, razredničarka.«
Ta kratek sprehod po poti mojega selektivnega spomina je sprožilo dejstvo, da sem v zadnjem tednu videl vsa tri dekleta, ki so me tistega leta 1996 (?) označile za grdega. In če bi pri vsaki od njih vzel le najboljše fizične atribute in jih sestavil v eno celoto, bi ta prasica še vedno zgledala precej slabše kot danes jaz. Pa še puklasto se drži. Ker tako je s temi stvarmi – če človek razmišlja in dela grdo, se to sčasoma pozna tudi na njegovi fizični podobi. Misli lepo, delaj lepo in to se ti bo obrestovala tako v fizičnem kot psihičnem smislu.

Vidite, kaj sem naredil? Kot v tistih starih humorističnih nanizankah, ko oče na koncu posadi svojo hčer na kolenu in ji pove nauk celotne epizode. Tudi naša ga ima, tako preprostega in resničnega, da mnogi kar pozabijo nanj. Ne bodi notranje grda oseba, ker te potem še tako ljubek obraz ne odreši.