»Ampak on je ekscentrik, veš, veliko ljudi ga ne mara.« Tako je starejša gospa opisala možaka, ki je v svojem življenju pretekel več kilometrov, kot jih povprečen človek prevozi z avtomobilom. »Seveda je, verjetno je nor do konca,« ji odgovorim, »in če ne bi bil, ne bi dosegel pol tega, kar je.«

piše: Jure Marolt

Nikoli ne bo človek opisal neverjetne dosežke drugega, ne da bi na koncu dodal tisti srce parajoči ampak … Tako grobo slovensko, da nočemo sprejeti le dobro, ampak to vedno pogojujemo z drugimi njegovimi lastnostmi. Če človek dosega na svojem področju neverjetne uspehe, potem je to njegova zapuščina. Ne dejstvo, da ni bil prijazen do drugih, da je veliko popival ali prespal pol dneva. Zato lahko rogovilo v stilu Martina Strela v ZDA nosijo po rokah, medtem ko je doma tarča posmeha. Dejstvo je, da ima vsak človek, ki je naredil nekaj več v svojem življenju, kakšne ekscentrične lastnosti. Če jih ne bi imel, bi bil še eden mnogih. Te posebnosti pa ga ločijo od večine. Še Nina Pušlar, ki jo imajo menda res vsi radi, ima gotovo kakšno neljubo lastnost, ki pa jo spretno skriva pred javnostjo. In sam pozdravljam njene morebitne nore posebnosti, če so te tiste, ki ji omogočajo, da tako lepo poje.

Vedno me je zanimalo, če ima človek sposobnost, da v določenem trenutku reče dovolj! ustaljenemu in predvidljivemu življenjskemu vzorcu in se odloči, da bo storil nekaj novega, nekaj norega, ne glede na odziv ljudi. Vsi tisti, ki si ne upajo, so vedno najbolj glasni. Ali si volk ali ovca, druge možnosti ni.

Če vam je všeč ali ne, veliki ljudje so vedno nekaj posebnega. Nikoli ne boste odkrili umirjenega, tihega in prijaznega vodje. Celo Nelson Mandela je bil med drugim obseden s svojim zunanjim izgledom. V mladih letih so mu izdelovali tridelne obleke po meri, kar je bilo za črnca v tistem rasističnem južnoafriškem obdobju domala nepojmljivo. Svojo fizično kondicijo je v zaporu ohranjal tako, da je skoraj vsak dan v svojih 27-ih letih, kolikor jih je preživel za rešetkami, tekel na mestu vsaj eno uro dnevno. Če ne sprejmeš sebe, se ne boš dvignil iz povprečja. V primeru, da ti pa paše varno zavetje sence, je pa tvoja življenjska pot že jasno začrtana.

Seveda je treba tukaj upoštevati še en zelo pomemben dejavnik. Ko nekdo začne izstopati iz povprečja, takoj naleti na več polen, ki mu jih vztrajno mečejo pod noge, kot pa dejanske pomoči. Poglejte si primer Tine Maze. Ko zmaguje, ji celotna država še nekako stoji ob strani. Ko pa začne dosegati nekoliko bolj povprečne, za navadnega smrtnika še vedno nedosegljive rezultate, pa se začnejo gostilniški pogovori o tem, kaj je vzrok zato. Massi, slava, reklame, Milka, prepotentnost, … Kar se mene tiče, lahko Tinca poje vsak prosti trenutek, ko ni na smučeh, ker je dosegla že preveč za to razvajeno množico. Tisto, ki hrepeni po neverjetnih rezultatih povsem običajnih ljudi.

In ljudje se zopet naslajajo nad uspehi naših športnikov na Olimpijskih igrah. Vendar se ne zavedajo, da so tej v vsakdanjem življenju nergavi, nestrpni, nerazumljivi ljudje, ki bi radi počeli le to, v čemer so res dobri. Zato Peter Prevc v vsakem intervjuju zgleda, kot da ga odirajo iz kože. Kdor nikoli ni zapustil svoje zone udobja, se ne more poistovetiti z nekom, ki je to izbral za svoj življenjski prostor. Skupna lastnost teh velikih ljudi je ta, da so drugačni. Čas je, da začnemo to drugačnost sprejemati in spodbujati, ne pa obsojati.

Tukaj nastopi problem teh pivskih nominacij. Še zdaleč ni vprašljivih tistih pol litra pivca, ki ga vsak od nas z lahkoto zmore. Čeprav še vedno zmajujem z glavo, ko vidim, da so se te »igrice« lotile tudi predstavnice nežnejšega spola. Ženski eksi. Kot bi moški tekmovali v tem, kdo je bolj spreten z eye-linerjem in maskaro. Grozno je, ker se ljudje snemajo med najbolj dolgočasnim opravilom na svetu. Mislim, da Andy Warhol ni imel tega v mislih, ko je rekel, da vsak dočaka svojih pet minut slave. Sedaj so začeli krožiti že videi »pravičnikov«, ki se posnamejo in delijo nasvete, kako alkohol škodi. Vendar se ne zavedajo, da dejansko delajo povsem isto stvar kot ljudje pred njimi, le da ob tem ne žlokajo piva. Težava je v tem, da se večina rajši odloči za posnemanje ostalih, kot pa za kakšno originalno, lastno zamisel. Če boš naredil nekaj res posebnega, te bodo posneli drugi, tega ne boš rabil storiti sam. Video selfiji pa žal ne nosijo vode.