Slovenija je ohromela. Vse skupaj je bolj delovalo kot filmski prizor iz severnih dežel v Igri prestolov (»Winter is coming, Jon Snow.«) kot pa nam prej znana domača pokrajina. Predvsem je bilo vse skupaj fascinantno. Kako lahko narava v trenutku poskrbi za potezo, ki je ni izvedla že zadnjih petdeset let? Ljudje so se naučili novih besed – žleb? led? ne, žled! –, priučili so se pingvinske hoje in za trenutek so pozabili, da jim življenje ne bo ušlo izpod nadzora, če zamudijo pet minut v službo.
piše: Jure Marolt
V novomeškem koncu ni bilo prehudo. Pač, nekajkrat smo padli po tleh, težave smo imeli s taljenjem naših jeklenih krip in z zbijanjem ledenih sveč z naših žlebov. Sicer je teklo življenje po precej ustaljenih smernicah, nismo bili odrezani od sveta kot naši notranjski sosedje. Zanimivo, da nikjer v medijih ni bilo zaslediti koga iz Blok, ki bi jamral, da je bil brez elektrike teden dni. Zato so se pa hitro javile ljubljanske dame, ki jih je zmotilo dejstvo, da so tla preveč solili in je zato njihove čivave peklo v tačke, ko so jih peljale na sprehod.
Ampak dobro, tega smo vajeni. Kar me je bolj zbodlo, je bilo dejstvo, da so začele nekatere najbolj brane svetovne internetne strani (buzzfeed, razni reporti itd.) objavljati članke o poledeneli kokoški. Z vsemi tistimi ogabnimi ameriškimi OMG-ji in WTF-ji smo se začeli smiliti ljudem, ki so v resnici najbolj pomilovanja vredni. Takoj so nas označili za državo tretjega sveta, ki ne pozna Applovih proizvodov in časti vsako steklenico Coca-Cole, ki jo vidi. Da smo predjamski ljudje. Edino, kar je še preostalo, je to, da bi na Instagramu Angelina objavila fotko, kjer bi imela v naročju malega kodrastega fantka in bi hashtagala, da je posvojila Darka iz Kočevja. Bradu je tako vseeno, jih ne šteje več.
Samo upam, da ljudje niso res tako naivni, da bodo vse skupaj označili kot nenavaden naraven pojav. Ko pravijo, da takšne zmrzali niso videli v zadnjih petdesetih letih, je povsem na mestu ugotovitev, da je to le logična posledica dejstva, da ljudje že zelo dolgo niso bili tako hladni eden do drugega. Led, ki se je oklepil dreves, zgradb in avtomobilov, je isti led, ki ga mnogi nosijo v svojem srcu. Narava le sledi skrivenčenemu zgledu ljudi.
Vsaka stvar se zgodi z naslovom. Ugotovili smo, da se ne podre svet, če nam ne uspe poslati mejla do predpisanega roka, in da je še kako koristno imeti v hiši še kakšen način ogrevanja, ki ni centralna. Stvari pač niso samoumevne. Topel dom ni samoumeven. Lepa gesta ni samoumevna. Naredil sem preprost praktičen preizkus. V kulturnem domu sem pridržal vrata desetim ljudem in opazoval njihove reakcije. Približno polovica se mi je zahvalila, druga polovica pa je gledala v tla in šla mimo. Slednjim je to samoumevno. Sam se raje fentam, kot da se ne zahvalim nekomu, ki nekaj spontano in brez prošnje naredi zame, pa naj gre še za tako malenkostno stvar. Mogoče potem ne bo več takšnih trdih ledenih oklepov, s katerimi se obdajajo nekateri, ki se bojijo prepustiti drugim ljudem. Ni je lepše stvari, kot da včasih svojo bistvo ponudiš nekomu drugemu, četudi neznancu. Prav ta ima potencial, da postane del tebe.
Kiss a girl, hug a friend, eat a muffin.
