Občasno rad pomislim na svojo majhnost in nepomembnost v celoviti sliki. Sedem milijard. To je število, ki si ga ne morem predstavljati. Sedem milijard ljudi, izmed katerih večina meni, da je nekaj posebnega in nezamenljivega. Ampak ne glede na to, kako pomembna oseba ali veliko število ljudi naenkrat preneha obstajati, gre svet dalje. Žalovanje za njimi je včasih daljše, spet najpogosteje pa hitro zbledijo iz naših misli. Iz tega razloga imam trenutno v glavi le eno misel: »Zakaj bi me karkoli skrbelo?«
piše: Jure Marolt
Nasploh so ljudje danes tako grozno občutljivi. Vse jih prizadene, pa četudi se določena stvar sploh ne dotika njih. V velikem pogledu na celotno stvar se čutijo dolžne biti branilci dostojanstva vseh. Nihče več ne sme biti niti za trenutek idiot, kreten ali bedak. Vedno je najbolj čudovita dušica na svetu, ki je zla beseda zlepa ne sme najti.
Tukaj ne gre za omalovaževanje vrednosti posameznika, še posebej v odnosu do nekoga drugega. Gre za to, da se pač svet ne vrti okoli tebe, čeprav morda nekomu predstavljaš cel svet. Gre za to, da je bil pred tabo in bo morda v večji meri cvetel tudi po tem, ko boš naredil svoj zadnji dih. Vse je bolj preprosto, ko se zaveš, da življenje drugih v veliki meri ni pogojeno s tvojim bistvom. Tako namreč lahko opustiš predpisane življenjske vzorce in začneš živeti svoje sanje.
Ena najbolj zguljenih fraz vseh časov, mar ne? Živeti svoje sanje. Če pa veliko večino mučijo nočne more. Zato se nagibam k temu, da čim večkrat udejanjim svoje dnevne sanje. Daydreaming. Te vsaj lahko kontroliram. Ponoči me včasih preganjajo tako mučne misli, da se izredno veselim dejstva, kako hitro jih nevede pozabim. Najbolj grozni so mi tisti ljudje, ki zahtevajo, da so naše noge vedno na trdih tleh. Pa kaj še! Nekje v zraku, lebdeč med ovirami in iščoč lepši jutri. Če nam vzamejo sanje, smo kvečjemu sorazmerno fukabilni roboti. Pa še to ne vsi.
Iskreno sem navdušen nad vsakomer, ki še vedno verjame, da lahko spremeni svet. Ker ga žene prvinska strast. Sicer živi v zmoti, ampak ga vodijo pravilni razlogi. Naš svet je pač poln norih, neprilagojenih ljudi, ki jim ni nič sveto. Dostojanstvo, lepota, mir, narava, karkoli. Vse velike svetovne advokate miru – Ghandija, Kinga mlajšega, Lennona … – so ubili nori ljudje. Ampak teh velikih ljudi ni vodila želja po tem, da spremenijo svet, ampak le miselnost nekaterih. Mislim, da je to največ, kar lahko storiš. S svojimi dejanji poskrbiš, da premakneš nekaj prvinskega v še tako zanemarljivi skupinici ljudi, ki hrepeni po lepem.
Vedno se navdušim, ko se pogovarjam s slepimi in slabovidnimi ljudmi, ker so vedno tako polni dobre energije. Tokrat smo se pogovarjali o tem, kako radi berejo, če imajo to možnost. Danes sem na televiziji uzrl drugega, kako je strastno razlagal, da je zanj najlepša stvar na svet glas njegove deklice. Nič drugega noče, čisto nič. Nočem, da mi nekaj vzamejo, preden začnem to resnično ceniti. Zato vem, da je pogled na lepo žensko silhueto in njen brezčasni obraz nekaj, kar polepša še tako ničvreden dan. Veš, z ljudmi je pogosto tako kot s tavanjem v temi v domačem stanovanju. Lahko sicer prižgeš luč in je vse jasno kot beli dan, lahko pa počasi, tipaje odkrivaš nove stvari in ljudi. Včasih se udariš v rob postelje ali omare, ampak bolečina mine. Tudi pri ljudeh pogosto šele kasneje najdeš napake, ki jih vztrajno prikrivajo, ampak sam jih še vedno raje iščem v temi, tudi če zaradi tega naredim kakšno napako več, kot pa da bi takoj prižgal luč in točno videl, kakšni so. Mislim, da je najpomembnejše, da se ne bojiš zajebat. Vsi zajebemo, v tem je čar vsega.