Si tudi ti eden tistih, ki sedi doma in se neprestano pritožuje, da nikoli ne zapusti varnega zavetja doma izključno zato, ker se v mestu nič ne dogaja? Govorim o Novem mestu, da ne bo pomote, majhnem, podeželskem mestu v ruralni državi, ki se močno trudi biti prestolnica nečesa, pa mu to nikakor ne uspe.
piše: Jure Marolt
Čeprav lahko verjetno to podobo preslikamo na večino krajev pri nas. Novo mesto je kot tista mladoletnica, ki se prezgodaj odpravi popivat v mestni park. 1,5 kile make-upa, ki naj bi prekrilo njeno dejansko starost, prekratko krilo, ki razkriva nedorasle obline, petke, ki jih ne obvlada in prevelike količine alkohola, ki ga ne prenese. Vse samo zato, da bi jo sprejeli. Da postane del nečesa večjega. Rine z glavo skozi zid.
Prestolnica kulture. Nova športna dvorana. Kopališče na Loki. Bazen. Vprašanje steklenjaka na Novem trgu. Nova podoba Sokolca. Mladinski center. Univerza. Obljube, ki so ostale neizpolnjene. Ampak obljub smo vajeni, njim ne verjamemo več. Pravzaprav so zabavne. In še vedno, ko greš v petek ali soboto zvečer ven, je človek presenečen, kako mrtvo je vse skupaj. Isti obrazi naslonjeni na iste šanke, ki še vedno prepričujejo vse, ki so jih pripravljeni poslušati, o vedno enakih temah. Kako se nikjer nič ne dogaja. Seveda sami nič naredijo zato, da bi se kej premaknilo na bolje, ampak z mrzlim pivom v roki in laičnim filozofskim pristopom so več kot pripravljeni usmeriti prst v druge. Ti, ti si kriv.
Če nič narediš, da se premakne status quo sivine v Novem mestu, tudi nimaš pravice jamrati nad dejstvom, da je vse zamrlo. Do sedaj se je že vsak navadil, da živimo v neki usrani situaciji, kjer nam nasmeh na obraz prinesejo le še nostalgični izleti po poteh našega spomina, ko smo živeli v dneh, ko sta se cedila med in mleko. Ali klobasa in cviček, da smo bolj lokalni.
Novo mesto imam rad. Ker je retardino in prisrčno hkrati. Čeprav zajebe skoraj vsako reč, ki se je loti, mu tega ne gre zameriti. Še vedno imamo marsikaj, kar drugi ne premorejo. Umirjen življenjski ritem in nešteto pešpoti, kjer si zbistrimo glavo. Ko nas kdo izsili na križišču, gre vedno za nekoga z ljubljanskimi ali kranjskimi tablicami. Pri nas je še vedno vse nekoliko bolj pristno. Govorica, ozračje, glasba, ljudje. Tukaj ni pretvarjanja. Smo prisrčni v svoji retardinarosti, to je to.
Čim prej se bomo sprijaznili, da se bomo pač morali zapeljati do najboljših fešt, najlepših cunj in najbolj nepozabnih razgledov, tem lažje bomo sprejeli Novo mesto za to, kar je. Odlična destinacija za tiste, ki si želijo mirnega sprehoda po naravi, ki bi radi okusili mešanico vaškega in malomeščanskega, kjer ni pretiranih gneč in preveč zategnjenih ljudi. Te smo pač poslali v mesta z bolj živahnim utripom. Kot da bi zahtevali od povprečno inteligentnega človeka, da zaključi pravni faks s povprečjem nad devet. Morda mu to tudi uspe, če bo cele dneve in noči preživel za knjigami, toda cena zato bo previsoka. Psihofizična izčrpanost, farmacevtski pripomočki, alkoholizem in odtujenost od drugih ljudi. Novo mesto je pač povprečno mesto. Ampak zelo lušno, če ga sprejmeš takšnega, kot je.
Jaz sem lokal patriot. Čeprav v skoraj vsakem mestu najdem veliko stvari, ki so boljše kot v rodni grudi, ne zamenjam našega nedonošenčka. Domačih stvari ne zapustiš samo zato, ker ima napake, ampak narediš vse, kar zmoreš in znaš, da jim pomagaš na boljše. In zame človek izboljša svoje mesto že s tem, da pobere piksno piva, ki jo najde na tleh in jo vrže v kanto. S tem, da spregovori besedo ali dve z neznancem. Tako, da se usede na klopco, opazuje reko in razmišlja o dobrih stvareh in ljudeh. Da pleše sam v parku. Samo da ne preživi cele dneve s pisanjem statusov, kako je vse v kurcu. Ker to pove več o njem, kot pa o dejanski situaciji. Vse je stvar percepcije.
