Novomeščanka Nina Rozman se je po maturi odločila za študij ekonomije, a ga je pustila. “Ni me zanimal,” pravi 21-letnica, ki obožuje izzive. Pozitivna, trmasta, komunikativna in ustvarjalna kot je, je vedela, da bo kljub temu uživala mladost in si pridobila izkušnje in znanja kako drugače. In res, za sedem mesecev je zapustila Slovenijo in odšla v Bruselj. Vrnila se je pred nekaj dnevi in nastal je tale zapis.

Sedim na Ryanirovem letu iz Bruslja v Trst, strmim skozi okno in čeprav polet z letalom ni več nekaj posebnega in vznemirljivega kot nekaj let nazaj, sem vedno znova očarana nad prelepimi zahodi, vzhodi, odsevi sonca v steklu ali pa samo kopicami oblakov, ki se lovijo na vrhovih Alp.

Vse se je začelo z željo po spremembi, po novem, po spoznavanju življenja izven Slovenije. Za študij nisem imela volje, študentsko delo je bilo plačano premalo, prihodnost za zaposlitev pa nič kaj svetla. S starši smo ogromno potovali po svetu in z leti je prišel čas, da sprejmem izziv in svoje znanje ter iznajdljivost preizkusim sama.

Avstralija, Amerika, Japonska, Kitajska… ogromno časa sem vložila v iskanje ponudb, pogojev za vizo, količine finančnih sredstev… in ugotovila, da oditi po svetu sploh ni tako preprosto! Brez poklica, brez izkušenj in bolj kot ne tudi brez denarja ti je žal večina vrat zaprtih. Tako sem se osredotočila na Evropo in na internetni strani dobila ponudbo za au pair pri slovenski družini. Kaj je to au pair? Tudi jaz sem se spraševala enako pred enim letom. 🙂 Au pair je mlajša oseba, običajno dekle, stara med 18 in 30 let, ki v zameno za brezplačno hrano in stanovanje ter nekaj žepnine pomaga pri varstvu otrok in lažjih gospodinjskih opravilih. Gostujočo družino običajno najdeš na spletnih straneh, opraviš skype intervju, pošlješ reference (katere niso pogoj, ampak so definitivno velika prednost!). Sama sem imela izkušnje z vlogo “babysitterke”, tudi s poletnim delom v vrtcu in športno animacijo otrok v športnem društvu, tako da…  Vse se je dobro izšlo, seveda sem sprejela ponudbo, se lotila pakiranja in čez 14 dni že letela v prestolnico Evrope.

Prvi dnevi so bili zelo zasedeni, urejanje sobe, raziskovanje okolice, kje je najbližja metro/ bus postaja? Kje je najbolje, da odprem bančni račun? Kupit pojdi novo sim kartico! Kje so ugodni tečaji francoščine? Je varno hodit zvečer po centru? Kako pridem domov v petek ob 3h zjutraj? Kje lahko spoznam nove ljudi? In, najpomembnejše, kje je pivo najcenejše? 🙂 To obdobje ni bilo lahko, a k sreči je bila dolgoletna prijateljica iz Slovenije v Bruslju na polletni študijski izmenjavi in mi je tako ogromno pomagala pri urejanju osnovnih stvari ter bila moja družba pri prvih kavicah.

Ko sem si odgovorila na vsa ta in podobna vprašanja in spoznala nove ljudi (hvala, skupine na Facebook-u!), pa je postalo življenje v tujini resnično preprosto, udobno in zabavno. Po približno treh mesecih sem začela res uživati. Izoblikovala sem si določen krog prijateljev, spoznala sem se z gostujočo družino, vedela sem, kje je najboljša kava, kje se ob večerih poje karaoke, kje se pleše salsa… V Sloveniji mi je osebno najbolj manjkal hiter in poceni javni prevoz. V Bruslju je, kot v vseh drugih večjih mestih, učinkovit in cenovno dostopen, pa ne samo v mestu, temveč tudi povezave do ostalih večjih mest v okolici, kar me je prepričalo v izlete med vikendom.

Razen drage kave in večerov, ko neskončno pogrešaš svojo družino, tujina ne ponuja slabih strani. Spoznala sem ogromno ljudi iz vseh koncev sveta, spletla nekaj resnično močnih prijateljskih vezi, izpopolnila znanje tujih jezikov, videla nova mesta in seveda začela s popolno finančno in osebno samostojnostjo. Za res lepo izkušnjo sem neskončno hvaležna, odhod v tujino pa priporočam vsem, ki imate željo in pogum. Sama še zdaleč nisem končala z življenjem izven Slovenije. Bruselj me je le še spodbudil, tako da sem več kot pripravljena na nove izzive in komaj čakam, da izkoristim priložnosti, ki mi jih bo vesolje namenilo! 

Nina