Ne spomnim se točno, kateri dan je bil, vsekakor pa je bilo pred letošnjim poletjem, ko sem v centru mesta opazila velik plakat za letošnji Schengenfest in na njem seznam nastopajočih, na kateremu zagledam besedo HIM. Pomežiknem, še enkrat pogledam… pa vi mene hecate? Top finska skupina bo v Sloveniji in še to na Vinici? Še isti dan so bili vsi družinski člani obveščeni, da »naša« gre letos na Shengenfest.
piše: Natalija Eršte
Meseci do datuma so minevali, o pravem poletju ni bilo ne duha ne sluha … potem pa je končno prišel vikend Schengenfesta. Zaradi službenih obveznosti sem se nekako odločila, da ga obiščem le v nedeljo, ko bo na odru najlepši samooklicani »love metalec« Ville Valo. In prišla je nedelja… kot vsako nedeljo družinsko kosilo, jaz pa živčna in polna pričakovanja, ko smo se le odpravili proti Beli krajini.
Prvi postanek že na Vahti in nato naslednji pri sodelavki na Vinici. Kljub poletnemu dnevu se je kar naenkrat nebo pooblačilo in začel je padati dež, toča … skoraj bi si upala staviti, da sem videla snežinke vmes. Odločili smo se, da »prevedrimo« kar pri njej. Ker dež ni in ni nehal padati, smo se odločili, da bomo poizkusili vse, kar je njena mama »v šnopc namočila«. Rahlo okajeni smo se po drugi rundi dežja le odločili, da sedaj bo pa treba počasi proti prizorišču.
Najprej malo logističnih težav s parkiranjem, zaradi naliva … menjava kart za zapestnice in nabava kartice za pijačo. Kartica? Wtf? A o tem morda drugič. Najprej smo se odločili, da se malo razgledamo, zavili smo direktno med šotorčkarje. In tam … blatoooooooooo, blatni ljudje… blatno vse … zakaj nisem kupila »gumastih škornjev« kot nekateri? Ko sem opazovala ljudi, kako so se kljub blatu in vodi noro zabavali, sem se nekako potiho odločila, da drugo leto se jim pridružim in morda preživim cel vikend ob Kolpi.
Končno se je odprlo tudi prizorišče … ooo, poznani folk levo… desno… pa spet levo … In počasi je nastajala gužva. Kot zapriseženo »rokerico« me je zanimal samo glavni oder, a nekako so me »zvlekli« k elektro odru. Uuuuuu, ta Valentino Kanzyani je hud … opazovanje ljudi … tudi mene je kmalu glasba »potegnila«. A nekako sem se počasi odpravila proti glavnemu odru, saj čez eno uro nastopa Him in jaz hočem bit v prvi vrsti. Ostale bende nekako nisem poznala, saj sem čakala, pa čakala, pa čakala … in dočakalaaaaa!
Na odru pred mano je stal Ville Valo … evforija … skakanje, petje … občutek sem imela, da nisem več na Zemlji … da letim … jaz, njegova glasba in množica ljudi okoli mene, katere ne slišim, ne čutim … Evforija na vrhuncu. Ura in pol njegovega nastopa je prehitro minila … veselje… žalost … sreča … glede na pozno uro bo treba počasi proti Novemu mestu.
Gužva pred šankom, gužva pri vračanju plačilnih kartic … eh, gremo mi počasi proti avtu. Nismo bili edini, ki smo se odločili iti proti domu. Ko sem vidno utrujena se spraševala, kje je šele Novo mesto, so se mimo mene peljali obiskovalci z registrskimi oznakami Koper, Gorica, Kranj … Ko sem videla njih, sem ugotovila, da sem dejansko zelo blizu doma. Pot proti domu je minila hitro … da ne omenjam »gospodov policajev« takoj na Vinici … v mislih pa potreba in želja po ŠE!
Na poti domov sem veliko razmišljala o Rock Otočcu. Kot redno obiskovalko tega »našega« dolenjskega festivala me je razžalostila misel na ta festival in to, da ga ni več … kaj več o moji primerjavi Rock Otočca z Schengenfestom pa v naslednjem zapisu. 😉
