Kanata. Bogata lovišča v vodah, visoke gore, prostrani gozdovi, severni tečaj, prerije, ravna prostranstva. Beseda, ki v jeziku severnoameriških staroselcev Irokezov pomeni ´vas´, ´naselbina´. Kanata … Kanada.

piše: Mojca Mesojedec

Skoraj tri mesece je že, odkar sva pripotovala v to 7000 kilometrov od Slovenije oddaljeno deželo. Medtem sva se lepo ustalila, našla stanovanje in službe. Vse to je terjalo veliko truda in tudi časa, zato sem si šele sedaj vzela čas za moj prvi zapis. Ampak obljubim, da vam na naslednjega ne bo potrebno čakati tri mesece

Namestila sva se v Ajaxu, mestu s 110 000 prebivalci, ki se nahaja v regiji Durham. Tako so nanesle okoliščine in midva sva jih sprejela z odprtimi rokami, saj nisva ravno ljubitelja betonske džungle. Ajax ni majhno in ne veliko mesto. Če si zaželiva hrup in trušč na ulicah, skočiva na vlak in se odpeljeva 50 km proti zahodu, kjer naju pričaka največje kanadsko mesto z več prebivalci kot jih premore cela Slovenija – Toronto.

Božično vzdušje

Mašnjice, zvončki, lučke, zelena in rdeča, bunkice, dreveščki, jelenčki in navsezadnje – Božicek! Seveda! V tem duhu sva tu živela pretekla dva meseca, zato se pisanju o tem ne morem in nočem izogniti. Doma zavijamo z očmi, ko se vse to svetlikanje, bleščanje in podobne reči začnejo že s prvim decembrom. Če ste mislili, da je to zgodaj … Prva Božičkova parada na ulicah Ajaxa je bila natanko 6. novembra. Že dan po Halloweenu se namreč vse spremeni v barve Božiča. Novoletne jelke v nakupovalnih centrih, kjer igra božična glasba, okrašene ulice in hiše in najpomembneje – nakupovanje daril! Vse to že od prvega novembra. Sama se nad tem ne pritožujem, ker naravnost obožujem božično vzdušje, letos sem torej v njem živela kar dva meseca.  Midva sva najino mini smrečico (za katero sva v dolar shopu z lučkami in okraski vred odštela celih 8 dolarjev, kar znaša približno 6 evrov) postavila 3. decembra in to je bilo zelo pozno. V vsem dogajanju pa me je verjetno najbolj navdušil Božiček. V nakupovalnem centru, kjer delam, so postavili pravi pravljični grad, kjer je Božiček vsak dan čakal na otroke in njihove starše, ki so obogateli za nov spominek – božično fotografijo. Tukaj ni tako kot v Sloveniji, ko otroci dobijo pismo za srečanje z Božičkom, ta pa jih nato obdari. Tukaj je skoraj greh, če otroka ne pelješ na fotografiranje s starim gospodom, za katerega moraš seveda odšteti nekaj dolarjev. In ne boste verjeli, koliko ljudi (predvsem tisti brez otrok) pripelje na fotografiranje z Božičkom svojega … psa!

Božična pojedina. Najpomembnejše praznično opravilo, poleg odpiranja daril, seveda. Nadevan puran, večji od naše pečice v Sloveniji. Ta nikakor ne sme manjkati na mizi. Midva sva bila povabljena k slovensko-kanadski družini (znanci od znancev od mojih staršev), pri katerih sva bivala prvi mesec. Gre za celodnevno druženje, izmenjavo daril in polnjenje trebuščkov z raznoraznimi dobrotami. Nekaj podobnega kot doma torej.

Grmeče vode Niagarskih slapov

Nato sva začela razmišljati o tem, kje bova staremu letu pomahala v slovo. Odločitev ni bila težka – na eni izmed največjih zanimivosti v Severni Ameriki, na Niagarskih slapovih. Gre za skupino treh velikih slapov na reki Niagari, ki razmejuje ZDA in Kanado.

Zadnji dan leta sva torej zjutraj nase ´navlekla´ kar nekaj slojev oblačil, še dodatnih nekaj sva spakirala za sabo. Najprej avtobus, nato vlak in spet avtobus. Po 180 km in nekaj več kot treh urah sva se znašla v luštnem mestecu Niagara Falls s 83 000 prebivalci na kanadski strani, ki nekako spominja na mali Las Vegas – taka in drugačna razvedrila, od igralnic do restavracij. Ker nisva imela blage veze, kje sva ob izstopu iz avtobusa, sva se ob obupnem iskanju toalete v precej vetrovnem in mrzlem vremenu sprehodila do centra dogajanja. Po kratki pavzi in topli kavici sva si končno želela oči spočiti na grmečih vodah, kot so Irokezi krstili ta veličasten naravni prizor. Stopila sva korak dlje in se usedla v kabino ogromnega kolesa (Sky wheel), ki naju je popeljal 53 m visoko … in od tam sva jih zagledala – Podkvaste slapove (Horseshoe Falls, tudi Kanadski slapovi), Ameriške slapove (American Falls) in Slapove nevestine tančice (Bridal Veil Falls).

Po prvih dveh krogih skoraj histeričnega fotografiranja in navdušenja sva si v naslednjih 5 minutah lahko nagledala mestece pod nama, bližnje razgledne stolpe ter grmenje voda. Niagarski slapovi sicer niso izredno visoki (komajda se uvrstijo med prvih 500 na svetu), so pa najbolj pretočni slapovi Severne Amerike. Rob Ameriških slapov in Slapov nevestine tančice skupaj meri 323,08 m, visoki so 53,6 m, pretočnost vode pa je 567,811 litrov na sekundo. Resnično dih jemajoči pa so kanadski Podkvasti slapovi, katerih rob meri 792,4 m, višina je 50,9 m, vsako sekundo pa čez rob prigrmi za več kot milijon kopalnih kadi vode – neverjetnih 2 271 247 litrov. Ob tem sem se spomnila na različne pustolovce in kaskaderje, ki so jih slapovi privlačili. Prečkali so jih po napeti vrvi, ali pa so se po slapovih spustili v sodovih. Norci …

Sicer pa se pretočnost iz dneva v dan spreminja, saj zaradi proizvajanja električne energije inženirji slapovom odvzemajo vodo (predvsem ponoči in v zimskih mesecih). Ob tem se tudi vodna višina reke Niagara močno spreminja, razlika znaša kar do 10 m.

Kako so nastali Niagarski slapovi? 

Severno Ameriko je v zadnji ledeni dobi pokrival velikanski ledenik. Vode, ki so se topile na južnem delu teh ledenih gmot, so se zlile v morje, ki je odtekalo sprva v mehiški zaliv, Kasneje pa v Atlantski ocean. Kot ostanek celinskega morja v ledeni dobi pa so ostala Velika jezera. Zemeljski hrbet je ločeval globlje ležeče jezero Ontario od drugih jezer, ki so zdaj ostala brez odtoka. Iz jezera Erie pa je nastal pod pritiskom vode nekakšen pretok v jezero Ontario. Padajoče vodne gmote so se v tisočletjih zajedle v skrilaste in apnenčaste kamnine zemeljskega hrbta. Vodni padec je bil sprva čisto blizu jezera Ontario, zaradi izpiranja tal pa se je pomikal čedalje bolj nazaj in puščal za seboj kanal. V bližini jezera Erie teče Niagara, široka približno 1200 m, še razmeroma mirno. Razcep v manjši ameriški in večji kanadski slap se začne nedaleč pred padcem. Iz struge drveče reke štrli tu Kozji otok (Goat island), ki zavzema skoraj četrtino 1500 m široke reke.

Dan In noč glodajo vodne gmote rob, prek katerega padajo v globino, in ta rob se zato vsako leto pomakne za kakšen meter nazaj. V nekaj tisočletjih bodo slapovi dosegli jezero Erie. Padajoče gmote kamenja pa delajo strokovnjakom skrbi. Bojijo se, da se bodo nekoč zlasti ameriški slapovi spremenili v dolgočasno brzico – če se seveda pred tem ne bo kdo domislil, kako naj bi odstranili sipine, ki marsikje segajo že do polovice prepada. Inženirji pa gledajo trezneje na Niagarske slapove. Njim se je že od nekdaj zdela potrata, da grmeče vode neizkoriščene padajo petdeset metrov globoko. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so prvič tvegali poskus, da bi ukrotili del energije, ki jo cenijo na 50 milijonov konjskih moči. Prvo hidroelektrarno na Niagari pa je sicer zgradil Nikola Tesla in s tem začel elektrifikacijo sveta.

Happy New Year 2013 z Nelly Furtado

Praznovanje novega leta na Niagarskih slapovih je v Kanadi zagotovo največja in najboljša noč v letu. Zvečer so v mesto pridrvele množice ljudi. Ob razsvetljenih slapovih v Parku kraljice Viktorije se je namreč odvijal spektakularni novoletni koncert, ki ga prek televizijskih ekranov spremlja več kot dva milijona ljudi. Mini praznovanje z ognjemetom in odštevanjem za otroke smo doživeli že ob 21. uri. Pravo rajanje 60 000 ljudi pa se je začelo s prihodom Grammyjeve nagrajenke in kanadske superzvezdnice Nelly Furtado, s katero smo odštevali zadnje sekunde minulega leta. Ob treh ognjemetih, ki so švigali nad Niagaro, sva nazdravila s šampanjcem, skupaj z Nelly zapela njenega ´Maneaterja´ in nato jutranje ure pričakala ob obisku muzeja voščenih lutk, igranju mini golfa …

Lahko noč

Po dnevu počitka je bil tako kot pri vas tudi pri nas že čas za delo. Božični duh je torej mimo, lučk ni več, novoletne jelke ležijo zunaj in čakajo na smetarje. Najin mini drevešček pa bo še nekaj časa svetil. Kdo ve, morda celo do našega naslednjega slišanja … Pa lahko noč v Slovenijo!