… na vlaku … Po štirih mesecih in pol od prihoda v deželo javorja sva se odločila, da je čas za spremembo. Čas za nove priložnosti. Čas za nove dogodivščine. Čas za selitev.

piše: Mojca Mesojedec

 

Od Ontaria do Alberte

Kar tri dni in tri noči je trajala vožnja od Toronta do Edmontona. No ja, če bi slo vse po planu, bi bili na cilju pol dneva hitreje. Ampak kaj hočemo, trčenja vlakov pač ne moreš predvideti. Vendar 9-urna zamuda niti ni tako hudo. Vlak za nami je zamujal kar 18 ur …

Začetek

“Dost mam pucanja hiš!” sem rekla in začela pošiljati prošnje v Alberto. No pa se pred Alberto za trenutek ustavimo v Ontariu. Kaj sva delala v Ontariu, natančneje v Torontu? Prva Lumirjeva služba je bila sprehajanje psov. Vsak dan so s kombiji pobrali cca. 15 kužkov in jih peljali na sprehod v park za pse, kjer jih lahko sprehajaš brez povodca. In tako so trije ali štirje sprehajalci imeli 11-18 kosmatincev (načeloma so sicer na sprehajalca dovoljeni le trije ali štirje psi). In lahko si mislite, kako pestro je bilo, ko so se srečale tri skupine sprehajalcev.

Sprehajanje psov je Lumirju vzelo 2 jutranji uri na dan. Nato je na hitro pojedel, se preoblekel v uniformo in šel v UPS, eno največjih svetovnih dostavnih služb, kjer je za polovični delovni čas dostavljal pakete.

Dragoceni denarčki

Moja prva služba pa je bila čiščenje hiš. Moj prvi intervju za delo po skoraj treh tednih od prihoda v Kanado. Vprašanja: “Rada čistiš?” Mmmmmm, ja itak! “Kako bi se lotila čiščenja wc-ja?” Aaaammmmm, najprej čistilo not, potem z metlico … No whatever, službo sem pa dobila. 🙂 Vsekakor ni to moja sanjska služba, ampak hej, nekako je treba zaslužit tiste dolarje. In tako sem naslednjih nekaj mesecev dvakrat, trikrat, tudi štirikrat tedensko čistila tuja stranišča, mikrovalovke, štedilnike, sesala in brisala prah z družinskih slik.

Moja druga služba, v kateri sem resnično uživala, pa je bila Bath And Body Works. Mila, kremice, spreji za telo, parfumi, lip glossi, dišave, svečke, … In vse tako neverjetno diši in prav za vsako stvar smo imeli tester. Tako da moj ritual ob prihodu v službo je izgledal nekako tako: se odločiti, kateri vonj bi imela na sebi danes (v to sem se navadno poglabljala na avtobusu na poti v službo), odložiti torbo, se naparfumirat, si namazat ustnice, si namazat roke, nato si nadeti delovno uniformo (torej predpasnik), si natakniti slušalko v ušesa in spraviti ‘vokitoki’ v žep (čeprav trgovina ni ne vem kako velika, tako pač poteka komuniciranje med zaposlenimi. S tem si namreč prišparaš precej časa, ko ne rabiš za vsako stvar leteti z enega konca trgovine pogledat, če imamo to in to kremo v tej in tej obliki; raje vprašaš prek radia, saj veš, da se nekdo nahaja v tistem predelu), se logirat v računalniski sistem in iti na teren. Vmes se rokice seveda umažejo ničkolikokrat, v tem primeru se je treba s testnimi mili umiti roke v umivalniku sredi trgovine in si seveda obvezno namazati roke z drugo kremo. 🙂 Ja, ni mi bilo hudo. Tako sem vsak dan v Bath And Body Works z veseljem prišla, še z večjim veseljem pa zasluženi denarček tam kar pustila in domov prinesla polne vreče dišav. Ja, Lumir je na začetku kar zavijal z očmi. Ampak po uporabi mil, šamponov, svečk, …, pa je postal moj zvesti spremljevalec pri tovrstnih nakupih. 🙂

Korak naprej

Ja, lepo je bilo, ampak tudi to le za polovični delovni čas. December je bil pester, čas daril in to, tako da sva oba delala veliko. Po praznikih pa so se stvari umirile in dela je bilo veliko manj. Delala sva po trikrat, dvakrat tedensko, včasih le enkrat. Razen umazanih hiš (ki sem jih zdaj čistila že z veliko muko) dela ni bilo. Tako sva se odločila narediti korak naprej.

Alberta

Najin sanjski kraj. Nadvse sva si želela delati s konji in tega je menda tukaj veliko. Zato sva začela delati v tej smeri – pošiljati prošnje na ranče v Alberti. Po dobrih dveh tednih se nama je nasmehnila sreča, ko nama je zazvonil telefon. Ranč s približno 70 konji potrebuje dva delavca, ASAP! Pogledava za prevoze, najugodnejši bo vlak, odhod čez 4 dni. It’s a deal! Vesela!

Ko sva končno dobila službo v Alberti, sem že kot pravi ekspert v čiščenju tuš kabin z največjim veseljem na zadnji delovni dan moji ‘čistilni’ šefici rekla: “I quit!”, ker v tistem trenutku so mi stranišča res ze štrlela čez ušesa. Nekoliko težje je bilo v BBW, ker sem se s sodelavkami resnično dobro razumela. Izljubile smo se, si izmenjale naslove, za popotnico pa sem dobila še darilce.

Na vlak

Pakirava za dolgo pot. V torek zvečer čakava na postaji v Torontu. V vrsti tudi kužek, ki dvigne tačko in se polula na prtljago svoje lastnice. Vmes ugotoviva, da imava v žepu 4 ključe od najine hiše v Ajaxu, kjer sva bivala do pred nekaj urami. Ups … Ob 22. uri se vkrcava na Via Rail (na katerega so mimogrede pred nekaj tedni teroristi načrtovali bombni napad, ko bi bil na poti od Toronta do New Yorka). Nič žalostna pomahava v slovo Torontu. Sedeži na vlaku so veliki in udobni, kul sprevodnik Fabien nas lepo pozdravi, prvi daljši postanek jutri ob 6. uri zjutraj. 

Prva noč je kar hitro minila. Spala sva nekje 5-6 ur, jutranji postanek pa ni prišel prav le kužkom, ki so mogli odtočit, ampak tudi nam, da smo se malce nadihali svežega zraka in pretegnili noge. Tudi dan sva kar nekako prebila. Uživala sva v zasteklenem panoramskem vagonu, vmes sva si prek računalnika ogledala kakšen film, rešila kakšen sudoku, še za kakšno urico zadremala in že je bil tu večer.

Druga noč je že bila malo težja. Resda so sedeži udobni, ampak ne ravno za spanje. Do jutra končno zapustimo Ontario, smo že v Manitobi. Pravijo, da je pot od Ontaria do Alberte dolgočasna. Zdaj vidiva zakaj. Sama ravnina, prerije spredaj, zadaj, levo in desno. Dolgočasna? Midva pokrajino požirava z odprtimi usti. Vse zasneženo (je bil le začetek marca), nikjer žive duše, milje pred in za nami … Potujemo proti Winnipegu, rojstnemu kraju Medvedka Puja, vendar do tja ne moremo in ne moremo priti. Pred nami sta namrec trčila dva vlaka in z enega so popadali avtomobili. 4 ure je trajalo, da so to počistili in naš zaostanek se je začel kopičiti. Se že približujemo provinci Saskatchewan. Prostrane prerije postajajo vedno bolj zanimive, saj nam končno postrežejo z nekaj življenja. Opazimo losa, nekaj kojotov ter precej košut in prerijskih kokoši. Čas na vlaku pa kar nekako mineva, tudi po zaslugi najine sosede, temnopolte Tare, ki je filmsko-črnska pojava. Ženski Martin Lawrence, bi jaz rekla. Nasmejali smo se ji do solz. Ko se je nekoliko zresnila, pa nam je zaupala, da zapušča Toronto, ker so ji pred natanko enim letom pred blokom člani tolpe do smrti ustrelili sina …

Prihaja tretja noč. Tara se začne dreti, da jo je nekaj pičilo in naredi celo paniko. Se zdere do onemoglosti na ubogega sprevodnika, ki jo preseli. Dobiva novega soseda, Latvijca, ki glasno smrči in govori v spanju, zelo smrdeče noge pa ves čas moli na moj sedež!?

Tretji dan. Smo zelo pozni, spet stojimo, tokrat zaradi pokvarjenega vlaka pred nami. Edmonton v ozadju.

In končno …

… na cilju! Po treh dneh in treh nočeh. Taksi do centra mesta in čakanje na avtobus. Čaka naju še dveurna vožnja do Red Deera, najinega novega bivališča. Tam naju pričaka Cindy, najina delodajalka. Zunaj je že temna noč, po zraku se vije le oddaljeno tuljenje kojotov. Nastanitev, tuš po treh dneh, posteljaaaa!!! Ura je polnoč, ko se vanjo uleževa, izmozgana po neprespanih nočeh na sedežih. Spat. Počitka ne bo, jutri je že prvi delovni dan, konjički naju pričakujejo ob 7.30. Pa lahko noč …

P.s.: Tokrat vam privoščim le eno fotografijo konjičkov, več pa kmalu …