Osrčje zahodne Kanade. Provinca, ki jo zaključuje eden najdaljših gorskih pasov na Zemlji, Skalno gorovje. Dežela velikih zveri. Alberta. Nedvomno eden najlepših krajev na Zemlji. In midva. Ter konjički.

piše: Mojca Mesojedec

 Svoje sanje si uresničujemo sami. Nič nam ne bo samo skočilo v naročje, razen morda kakšna bolha. Če si nečesa želimo, se moramo za to potruditi in kaj narediti v tej smeri. V najinih sanjah je bil kavbojski klobuk. In ranč. In konji.

In sedaj sva tukaj. V Alberti, na Quarter horse ranču . Najina služba je delo s prlibližno 80 konji. In to ne s katerimikoli. Naš ranč je eden najboljših v Kanadi, naši šov konji pa so celo med najboljšimi na svetu.

Quarter konji

Do nedavnega sva le malo vedela o teh ljubkih velikanih. O različnih vrstah konj pa sploh nič. Zato sem se o mojih ‘varovancih’ malo pozanimala in na strani Slovenskega združenja quarter konja našla precej zanimivih informacij.

Ameriški Quarter konj izvira iz kolonialne Amerike, iz začetka 17. stoletja, in je bil zaradi svojih izjemnih pospeškov in mišičaste zasnove primarno uporabljan za hitrostne dirke. Ime Quarter Horse so dobili po dirki “a quarter mile race”, to je dirka na 1/4 milje, v kateri so sposobni premagati vse druge pasme. Njegova zasnova je kombinacija krvnih linij arabskih, berberskih in turških žrebcev ter angleških kobil. Tako kot so rasle Združene države Amerike, pa je rasel tudi Ameriški Quarter konj. Sprejemati so ga začeli tudi kot delovnega konja, ki se ga je dalo uporabiti skoraj za vsako opravilo. Skupaj s prvimi pionirji je utiral pot po divjem zahodu, vlekel je vozove, čuval in zbiral črede goveda ter raziskoval prostrane prerije.

Quarter konj je visok od 1,45 do 1,55 m, odlikuje ga izredno harmonična telesna zgradba, odrasel konj pa tehta od 500 do 600 kg. Majhna, čedna glava ima široko čelo in velike oči, majhna ušesa in usta ter široke nozdrvi. Prsa so široka in globoka. Najbolj opazen pa je zadnji del, ki je lepo zaobljen in močan. Tipični Quarter konj je enobarven ter je všečen in privlačen na pogled.”

Western jahanje

“Quarter konj je najbolj razširjena pasma na svetu, saj je registriranih že več kot 4 milijone konj te pasme. Quarter konji so namreč zaradi svojega izrednega stabilnega značaja in širokega srca povsod po svetu neverjetno priljubljeni pri ljudeh vseh starosti. Trend western jahanja je v skokovitem vzponu. Pa ne gre samo za idejo o kavbojih, ki se preganjajo po neskončnih planjavah, western jahanje je veliko več. Že sam western tip konja, katerega najočitnejši predstavnik je quarter, je bil skozi stoletja selektivno vzgojen v enakovrednega partnerja in ne »orodje«, »pripomoček« za človeško rekreacijo. Konj nižjega in močnega okvirja, z zanesljivimi hodi, je sinonim za pametnega in psihično uravnovešenega sopotnika. Kot tak je izjemno primeren za izvajanje terapevtskega jahanja, kot tudi šole jahanja ali različnih turistično-rekreativnih aktivnosti Quarter konji so primerni za tekmovanja v vseh western disciplinah, priljubljeni pa so tudi za rekreativno jahanje in kot vprežni konji. Okretnost v zavojih, sposobnost nenadnega ustavljanja, tudi v najhitrejšem galopu, bliskoviti obrati okrog zadnjih nog so nekatere izmed lastnosti, ki jih posedujejo. Poleg vseh teh odličnih telesnih lastnosti ga odlikujejo tudi značajske lastnosti. Je miren, voljan delati, nezahteven glede krme, skratka primeren za nekoga, ki si želi nezahtevnega, mirnega in okretnega konja.”

Najin vsakdan

Vsak dan ob 7.30 se napotimo ven v dva hleva, v katerih je nekaj več kot 30 konjev. Tiste, ki notri ostanejo cel dan, nahranimo, ostale oblečemo in odpeljemo ven. Večina konjev ima na sebi ves čas tanko prevleko, če pa je mrzlo, jim zjutraj oblečemo še debelejšo odejo. Pozimi imajo nekateri na sebi celo tri plasti odej in še kapuco, vse to pa zato, da jim je toplo in se jim dlaka ne zgosti preveč. Na šovih pač morajo izgledati brezhibno. Medtem, ko se konjički veselo igrajo zunaj, jim počistimo staje v hlevu, kar navadno traja do približno 12. ure (če čistimo trije), nato je čas za malico. Sledi škropljenje arene z vodo in treniranje/lonžiranje konjev. Kako to izgleda? Konja najprej pripeljem noter, ga slečem, skrtačim z dvema različnima krtačama, mu očistim kopita in zaščitim prednje noge s povoji iz flisa. Če se ga bo kasneje jahalo, ga še osedlam. Nato vzamem lonžo (vrv) in bič ter ga peljem v areno, kjer ga lonžiram. Konjička torej v krogu treniram v kasu in galopu, predvsem zato, da ga utrudim, preden ga zajahamo. Kot že rečeno, gre namreč za šov konje, ki se jih jaha le v areni in ob tem dresira. In če je preveč poln energije in igriv, seveda ni tako ubogljiv in ‘trening’ ni uspešen. Po lonžiranju ali jahanju ga odsedlam, odstranim povoje z nog, ga privežem v stajo (da ne doseže vode; če je prevroč, namreč ne sme piti, ker lahko zaradi nepravilne prekrvavitve pride do hude deformacije nog). Ko se ohladi, ga spet skrtačim, oblečem in odpeljem nazaj ven. Ko po nekaj urah končamo z lonžiranjem, je čas, da pripeljemo konje nazaj v hlev, jih slečemo, nahranimo s senom, v vedra pa jim damo še beet pulp (pesine rezance), vitamine in minerale. Na koncu je potrebno še pomesti tla in to je večinoma to. Konec delovnega dne je torej okrog 18. ure, ura gor ali dol.

Z ostrogami na konjski htrbet

Na ranč sva prišla pred skoraj štirimi meseci in seveda brez jahanja izkušnja ne bi bila popolna. Oba sva že prej jahala, vendar ko sva se usedla na te konje, sva bila popolna začetnika. Jahanje tukaj je popolnoma drugačno od jahanja skozi tajsko džunglo ali po novozelandski plaži. Ti konji so izredno občutljivi in vodljivi, vajeti dejansko sploh ne smemo uporabljati veliko, konja usmerjamo predvsem z nogami. Verjetno nekaj povsem normalnega za kakšnega poznavalca, za naju, kot turistična jahača, nekaj povsem novega. Učiva se torej western pleasure jahanja, jaz pa tudi angleški stil.

Novo življenje

Pomlad prinese toplo vreme, zelenje in novo življenje. Nekaj najbolj ljubkega, kar sva doživela v najini kanadski pustolovščini, so bila rojstva novih žrebičkov. Dejanskemu rojstvu sicer nisva prisostvovala, sva pa bila nekajkrat prijetno presenečena. Zvečer sva nahranila bodoče mamice z velikimi trebuščki, zjutraj pa so naju pričakale mamice z malo kepico ob sebi. Prikupni žrebički, ki sesajo tvoj prst, ratajo nekoliko manj prikupni že kak teden po rojstvu, ko se začnejo z ritko obračati proti tebi in te hočejo brcnit. 🙂 Zato greva ponavadi kar oba skupaj počistit stajo z mamico in žrebičkom, da se eden igra z mladičkom (itak sva jih že močno scrkljala), drugi pa medtem čisti.

Čas za nov podmladek

Poleg šov konjev se na našem ranču nahajajo tudi trije žrebci (ki so precej hudi in nevarni, zato jih midva večinoma pustiva pri miru; le 21-letni Buddy je precej miren in njega lahko odpeljeva ven) in okrog 30 kobil, ki jih imajo za vzrejo. Te živijo zunaj na ogromnem pašniku in prejšnji teden smo k njim spustili še 12 enoletnikov, ki so jih skotile lani. Te bodo jeseni ujahali in nato prodali. Večina kobil je Buddyjevih hčerk, zato njega sedaj uporabljamo le za draženje, torej preverjanje, katere so pripravljene za paritev, ki jo nato izvedemo z drugima dvema žrebcema. Letos smo se razveselili le sedmih mladičkov (ostale so kobile verjetno splavile med zimo ali pa oploditev lani ni bila uspešna), zato smo v zadnjem mesecu parili že 23 kobil. In če bo šlo vse po sreči, bodo naslednje leto bogatejši za približno 18 žrebičkov.

Scrkljani in trmasti, vendar ljubki

Tako kot ljudje imajo tudi konji zelo različen karakter. Nekateri so mirni in pridni kot čebelice, nekateri so žlehnobice, ki ti ves čas grickajo hlače in majico, spet drugi so scrkljani in bi se ves čas pustili stiskat in božat. Nekateri pa so tudi pravi smotkoti, trmasti in samosvoji. Tak je tudi Ringo, moj konj za angleško jahanje. Velik in močan, trmast in nestrpen. Ampak po polurnem lonžiranju je super za jahanje. Trenutno se ta tečka sicer nahaja v Texasu na svetovnem prvenstvu Appaloosa konjev.

Drugače pa so konji prave boječke, nekateri se ustrašijo vsake travice, ki zabinglja v vetru. In zato se seveda nemalokrat zgodi, da ti kdo stopi, ali še huje, skoči na nogo.

Ko sem pred nekaj dnevi zaključevala s pisanjem tega prispevka, sem v naslednjem stavku zapisala: “Razen nekaj modric pa zaenkrat na srečo še nisva staknila.” Danes pa se mi je žal pripetila neljuba nesreča, v kateri sva jo skupila tako kobila kot jaz. Kot navadno sva zjutraj peljala konje ven. Tako sem zagrabila dve kobili in ju odpeljala do njune ograde. Medtem ko sem bila z eno že na polovici skozi vrata, se je druga splašila in priprla vrata, med katerimi je bila prva kobila. Ta je seveda znorela in se še bolj zapletla v vrata ograje, mene priprla med vrata in ograjo, kjer sem v kotu stisnjena obtičala, kobila pa je ob meni norela in me kar pošteno premlatila. Ko se je končno rešila, jaz pa padla na drugo stran ograje, je bila kobila bogatejša za nekaj odrgnin na nogah in odprto rano na zadnjici, jaz pa za močno otečene noge, popraskan hrbet, lepo število modric in lažja za nekaj solzic. Na žalost je tudi to sestavni del življenja na ranču.

Auč! Led, ki je bil v brisači, ki je bila na mojem boku, ki je vijolično obarvan, se je stopil. Auč! Čas je za nov protibolečinski tablet. Auč! Pa lahko noč …