Ah, pomlad. Vse tisto, kar moja za zunanje vzgibe zelo dojemljiva nrav spontano zavrača pozimi, to tudi neizmerno ljubi spomladi. Simbolika novega začetka. Vse, kar si kdaj zajebal, lahko odmisliš, to pomlad začenjaš znova. Skupaj z naravo se zbujajo tudi tisti lepi občutki v tebi, ki so bili na zimskem spanju.
piše: Jure Marolt
Vse je tako spokojno. Spomladanska utrujenost, zaradi katere bi lahko mižal čez dobršen del vsakega sončnega popoldneva, ob tem pa bi vsrkal vse dobro, kar sončni žarki pošiljajo v tvojo smer. Ko človek zagleda šparglje v trgovinah, potem ve, da je zmagal. Nova pomlad, nova zgodba, povsem nov smisel, ki se ponuja sam od sebe in ga ni potrebno iskati v skritih, zasneženih kotičkih.
Ko ni prevroče, da bi sedel na terasi, a je hkrati dovolj toplo, da si brez majice. Ko vsak od sosedov v najboljši slovenski navadi z motiko v rokah že okopava svoj vrtiček, ti pa nimaš trohice slabe vesti, da le počasi srkaš pivo in vzdušje. Kot baterije, ki se večkrat napolnijo, je sedaj čas, da napolniš sebe. Delo lahko počaka. Obveznosti tudi. Sedaj je čas, da se v najbolj hedonističnem duhu posvetiš samo sebi. Če je savna dobra za pore, so prijetni, spomladanski sončni žarki dobri za tvojo dušo. Če bi lahko, bi sedaj objel ves svet. Ker pa nimam dovolj dolgih rok, sem se zadovoljil s svojim psom, ki prijetno hrope na zelenici.
Če mi neka višja sila ponudi možnost izbire, potem bi si želel pomlad čez celo leto. Vendar, podobno kot je z vsemi ostalimi rečmi, če bi nekaj imeli na voljo ves čas, tega ne bi več cenili. Zato razumem, da je to obdobje, ki nam bo dalo moči za celo leto. Za poletno vročino, jesensko otožnost in zimski mraz. Zato tudi ta zapis pišem na terasi, čeprav se komaj kaj vidi na ekran. Si predstavljaš, da bi se pritoževal nad dejstvom, da zaradi sonca slabše vidim? Saj nisem nor, prav navdušen sem nad dejstvom, da bom zaradi idiličnih vremenskih pogojev imel nekaj trivialnih zatipkank več.
Zaradi polne lune že nekaj dni sanjam izredno čudne sanje. Sem kot lik Murakamijevih romanov, hkrati bister in butast, ki lebdi nekje med realnostjo in domišljijskim svetom, ki ga je pobarvala Doroteja iz dežele Oz. Zamislim se, če ni takšno tudi življenje nasploh. Razpeti nekje med realnim, družbenim življenjem in zavistjo vredno domišljijo, ki je tako barvita kot sosedova češnja.
Ne maram tistih nasvetov v stilu, živi življenje za ta trenutek. Človek ne izbira trenutka, ko živi na polno, včasih je zanj dober, drugič pa usran. Največ, kar lahko naredi, je to, da se potrudi po najboljših močeh. Ampak težko si predstavljam lepše pogoje, kot so danes. Sonce, prebujajoča se narava in spokojno vzdušje. Kdor vam danes očita, da niste dovolj pridni, je totalen bedak. Danes se polnimo, časa za delo bo še dovolj. Kdor ne prelaga, ne razume življenja. Če se ne prilagodiš naravi, te tudi ona ne bo cenila. Imam že malo barve. Saj veste, kako pravijo: »Nič ni bolj privlačnega in zdravega od porjavelih moških rok s svetlimi kocinami.« Ne pozabi. Vsakič, ko v teh čarobnih trenutkih sladkega življenja namesto zauživanja sladkih sokov narave raje ležiš na svojem kavču in buljiš v ekran, zunaj umre rožica. Nihče pa noče biti morilec rož, mar ne?
Še nekaj dni in napočil bo tisti čudežni trenutek, ko se bo premaknila ura iz zimskega na letni čas in bo dnevna svetloba z nami do skoraj pol osme zvečer. Jaz več ne rabim.
