7. april 2013. Pred natanko enim letom sem prvič začel z vadbami t.i. hišnega fitnesa. Zelo živo se spominjam tega dne, »Insanity fit« test, približno pol ure nerazumljivega skakanja in posledičnega potenja. Naslednji dan pa tak musklfiber, kot bi me z nožem rezal po golem telesu. In to v mišicah, ki sploh nisem vedel, da obstajajo. Prvih nekaj dni »Insanityja« zvečer še zaspati nisem mogel, ker me je pač bolelo čisto vse. Ampak to je bila dobra bolečina, tista, ki mi je dala vedeti, da delam nekaj prav.

piše: Jure Marolt

60 dni »Insanityja« sem seveda zaključil, čeprav me ni nikoli povsem osvojil. Vse preveč skakanja in cardia za moj okus. Potem se prestopil na stran »p90x-a«, kjer gre bolj za definicijo in pridobivanje mišične mase in v tem sem se bolj našel. Zadevo sem že tolikokrat ponovil, da je danes točno leto dni, kar sem začel, v tem času pa nisem niti enkrat izpustil telovadbe. Se pravi 365 dni zapored. Kar fajn. Ne glede na to, ali je bil božič, silvestrovo ali rojstni dan, ali sem bil bolan ali mačkast, svoje sem oddelal vedno. Tudi ko sem bil na morju. Ker sem bil vedno mnenja, da so najpomembnejše telovadbe tiste, ko se počutiš zanič in se resnično mučiš, da jih zaključiš. V optimalnih pogojih lahko vsak nekaj naredi, ko trpi, je pa potrebne več volje. In vse, kar imam od fitnes opreme, je medvratni drog, nekaj uteži in podlago za jogo. Vse ostalo lahko narediš z lastnim telesom in nekaj ravne površine.

Ko sem začel z »Insanityjem«, sem imel 93 kil na 1,90 metra višine. Pogosto sem slišal, da sem že malo okrogel. V prvih nekaj tednih sem prišel do 88 kilogramov, ki jih imam še danes. Torej pet kilogramov razlike. Vendar so mi mnogi začeli govoriti, da sem suh. Vsega pet kilogramov je bilo potrebno, da sem prišel od nekoliko okroglega možaka do suhca. Slišal sem tudi mnenja, da se mi precej malo pozna na definiciji, glede na to, da telovadim vsak dan. To razlagam le zato, ker ljudje le stežka sprejmejo, da nekdo naredi veliko za svoje zdravje in se to tudi dejansko pozna. Veliko lažje je, če je nekdo ali suh ali debel, idealne teže naj ne bi imeli, ker s tem mečemo slabo luč na vse tiste, ki je nimajo. Bodimo realni, teh je večina.

Kar se prehrane tiče, sem velik zagovornik vsega naravnega. Se pravi tega, kar babica proizvede na vrtu. Nobenih praškov in dodatkov, takšnih ali drugačnih stimulansov. Kar da, pač da. Jem čisto vse, čeprav danes telo »junk food« spontano zavrača. Kar ne pomeni, da se vsake toliko ne pregrešim. Če me kdaj zlobni glas v moji glavi še prepriča, da pojem kakšno pico, me potem telo opomni, kakšno gromozansko napako sem storil, saj postanem utrujen, nepremičen in zamorjen. Da o kakšnih zvarkih v stilu Coca Cole sploh ne zgubljam besed, saj dobesedno čutim, kako zavre v mojem želodcu. Voda, voda, pivo, voda, vino, voda. To je vse, kar pijem. Tudi sladkarije so mi zelo ljube, ampak v zmernih količinah. Sicer pa je zelo veliko naravnega sladkorja že v sadju.

Redna dopoldanska telovadba je zame postala nekaj povsem samoumevnega, brez tega ne morem več. Je kot zajtrk, pogoj za dober dan. V tem letu dni nisem bil niti enkrat poškodovan in spim mnogo boljše. Ker lahko vse slabe stvari, ki se nakopičijo v meni, iz sebe spravim že s telovadbo, tudi bolj rožnato gledam na celoten svet. Presnovo imam povsem urejeno in ne morem se več zrediti, ne glede na to, koliko pojem. Prvič v življenju sem eden tistih, ki ga drugi gledajo z zavistjo, ker lahko poje vse, pa se mu to ne pozna.

Ko človek po dolgem času začne s telovadbo, najprej hitro izgubi nekaj kilogramov, ampak ti so zavajajoči. To je predvsem voda v telesu in potem se začne pravi boj. Zato ne poizkušajte hujšati z dietami, ampak s telovadbo. Ker tisti kilogrami, ki ste jih izgubili s stradanjem, se bodo vrnili. Še težji kot prej.

Pri svojih skoraj 30-ih sem v najboljši formi v življenju. Bolečin v križu nimam več, imel sem tudi ponavljajoče se težave s kolenom, ki so se tudi razrešile. Največ težav imam z vajami z ravnotežjem, ampak zato na njih še toliko več delam. Kdor še nikoli v življenju ni poizkusil z jogo, mu jo najtopleje priporočam. Ker izpostavi tvoje šibke točke in ti da najbolj vedeti, na čem moraš največ delati. Moraš zapustiti svojo cono udobja, da se lahko premakneš naprej.

Bil sem debel otrok in mladostnik. Ker sta bila tudi starša oba okrogla, sem vedno mislil, da je to tudi gensko pogojeno. Dokler nisem ugotovil, da je to le izgovor. Vedno me presenetijo tisti ljudje, ki začnejo telovaditi meseca maja, da bodo v formi za na plažo. Lanskega maja in bi še bilo kaj od tega, mogoče. Človek ne telovadi samo zato, da bo telo bolj fukabilno. Telovadiš zato, ker tvoje telo to potrebuje in se zaradi tega bolje počutiš. Dobro telo je potem le logična posledica dolgotrajnega in načrtovanega dela, ne pa instantnih rešitev, da boste teden dni v letu dobro izgledali na plaži, potem pa dalje po ustaljenih, zgrešenih smernicah.

Problem s temi visoko intenzivnimi vajami v stilu »Insanityja« in »p90x-a« je v tem, da mora biti posameznik že v kondiciji, ko jih začne. Če si na ničli in se lotiš tega, ne boš zaključil, ker je prenaporno in ti vzame voljo do življenja. Ko pa si v formi in se odločiš, da jo še izpopolniš, potem pa le veliko vode in pavze med vajami in uspeh za zdravo telo je pred vrati. Takšno, kot je tebi všeč, ne drugim. Nikoli ni dobro, da nekaj počneš zaradi drugih. Meni je povsem vseeno, če sem za druge suh, debel, kosmat, deformiran ali pa okej. Telovadim zaradi dobrega počutja in svoje lastne želje in potrebe.

Telovadim zato, ker mi telo vsak dan znova na več načinov pove, da je to prava stvar. Ni je boljše stvari, kot je pogovor z lastnim telesom. Ker nam vedno pove, kaj hoče in kaj mu paše. Jaz poskrbim zanj, ono pa zame.