Na kurac mi gre ta nova oddaja. In ta njena voditeljica. Pravzaprav je ta celoten TV program v kurcu. Na kurac mi gre on, ker je drugače oblečen. In ona, ker ima čudno barvo las. On, ker prepočasi govori. Ona, ker pleše salso, ker jaz plešem swing. Na kurac mi gre vse, ker mi pač lahko gre na kurac. Tudi ti, ki to bereš.

piše: Jure Marolt

Ta »I don’t give a fuck attitude« je zanimiv, če si morda star petnajst let. Saj veš, kako gre. Kot otrok si naiven, misliš da je svet le rožnat in posledično pričakuješ le lepe reči. Potem pa te počasi, a vztrajno začne tepsti. Stvari, ki jih nimaš, ljudje, ki te razočarajo, situacije, ki jih ne razumeš. Torej je jezen najstnik le logičen odgovor na življenjska razočaranja. Ampak potem z leti to prerastemo, kajne? Kajne?

Tudi jaz sem bil eden jeznih najstnikov. Zakaj pa ne, takrat je bilo to kul. Vse, kar ni bilo natanko tako, kot imaš sam zamišljeno, pač zavrneš. S kančkom cinizma, da je somišljenikom zabavno. Vendar z leti človek ugotovi, da je življenje pravzaprav čudovito. Vse te male stvari, ki naredijo lepo, zaokroženo celoto. Sončen pomladen dan. Veter v laseh. Tvoj komad na radiu. Mrzlo pivo na terasi in tišina, ki jo prekinejo le prijetno ptičje čivkanje in zvok otroške igre nekje v bližini. Če bi danes razmišljal enako, kot sem pred desetletjem, bi bil globoko razočaran nad sabo. Dejansko bi bil človek, ki je zaostal v razvoju. Ko je prenehal s fizično rastjo, se je končala tudi mentalna.

Ne razumem ljudi, ki jih čisto vse moti. Ne obsojam jih, morda tako pač najlažje shajajo sami s seboj, ampak razumem jih ne. Starejši kot 25 let in zamorjen. Jezen na cel svet, ker je pač lahko. Jezen zato, ker je bil to tudi v srednji šoli in je bil zato kul. Ampak ni opazil, da je njegov krog prijateljev iz leta v leto ožji. Ker človek z določenimi leti spozna, da ni pripravljen prenašati sranja drugih. Vse je prelepo, da bi nam nekdo razlagal, kako je vse slabo. Z večnimi ciniki in nergači je ista zgodba kot s kruhom. S časom postanejo plesnivi in neprebavljivi.

Pred nekaj dnevi mi je prečkalo pot res lepo dekle. Ravno se je ozrla v mojo smer in se mi tako lepo nasmejala, da nisem zardel le sam, ampak je z mano zardel ves svet. Glede na to, da se je takrat pogovarjala s prijateljico, je možno tudi to, da se je tako čudovito nasmejala nečemu, kar je ta rekla. Ampak to mi je povsem vseeno. Vem, da sem to videl in vem, da se vsake toliko zgodijo čudoviti, na prvi pogled nepomembni trenutki, zaradi katerih je pač čisto vsak dan lahko nekaj posebnega. Vendar obstaja zato pomemben pogoj. Iskati moramo dobro, ne slabo.

Ni lažjega, kot da te vse moti. Če hočeš, lahko najdeš nekaj slabega čisto v vsaki stvari. Ampak v tem je tudi hakelc celotne zadeve. Isto je z lepim. Če hočeš, je vedno tu. Sploh ni skrito, ampak le čaka na nekoga, ki ga je pripravljen odkriti. Vsak mora sčasoma ugotoviti, da univerzalni prav ne obstaja. Obstaja moj prav, tvoj prav, njegov/njen prav. In noben od teh ‘prav-ov’ ni več ali manj vreden, samo različni so. To je najbolj čudovita stvar. Vsak človek je tako drugačen od drugih in predvsem mene, da lahko celo življenje odkrivaš tiste malenkosti, ki ga delajo posebnega. Naslednjič, ko boste imeli ob sebi nergača, cinika, hujskača, ki bo zopet poizkušal biti kul in popljuvati čisto vse, kar mu pride pred oči, se morate zavedati tudi dejstva, da to pove vse o njem. Več stvari ga moti na drugih, več težav ima sam s sabo. S tem ne ciljam na to, da se ne izpostavi stvari, ki vas zmotijo, ampak da se vedno ne ubesedi in zapiše le slabo, temveč tudi dobro. Ne bomo več dovoljevali takšnega grobega in namenskega zanemarjanja vsega dobrega, dovolj imamo!

Če pa najdeš srečo le v nesreči drugih, potem si pa ti najbolj nesrečen med vsemi turobnimi, zamorjenimi obrazi. Nasmeh, lepa beseda, povabilo dekleta na plesišče ali pijača s prijatelji. Vse je tako preprosto, da bi morali biti res pravi kreteni, če bi tudi to uspeli zakomplicirati.