Odkar pomnim, so knjige moje prijateljice, pisanje pa moja največja strast. Eno z drugim pa je tesno prepleteno in mi vse bolj daje motivacijo, da svojo kariero še dodatno nadgradim.
piše: Sabina Gosenca
Ne bom pozabila, kako se je moja mami v preteklosti večkrat pohvalila sosedam, sodelavkam ali prijateljicam, da je njena hčer že v mali šoli tekoče brala, v prvih razredih OŠ redno obiskovala otroški oddelek novomeške knjižnice, ki je kmalu postal nezanimiv, saj knjig, ki bi me zanimale, pa jih še nisem prebrala, skorajda ni bilo več. Zbirka knjig 5 Prijateljev je bila ena najljubših, nekatere sem prebrala tudi dvakrat in seveda komaj čakala novo izdajo. Za tiste, ki ste za vsaj desetletje mlajši od mene, če ne še več, le namig – to, kar so npr. knjige o Harry-ju Potterju danes, je bila za čas, ko sem sama obiskovala OŠ, zbirka 5 prijateljev. Dobro, priznam, v srednji šoli je moja naklonjenost branju upadla, morda tudi zaradi samega šolskega sistema, ki nam je pač »vsiljeval« literaturo, po kateri morda sicer nikdar v življenju ne bi posegla ali pa mi enostavno ni ustrezala v tistem obdobju mojega življenja. Se je pa verjetno prav zaradi knjig, ki so mi dale besedni zaklad, rodila moja želja po pisnem ustvarjanju. Slovenščina je bila eden izmed meni najljubših predmetov (poleg športne vzgoje, seveda!), pisanje spisov in kasneje v srednji šoli esejev, pa nekaj, kar je v meni sprožalo ustvarjalno energijo in željo po novih priložnostih.
Danes imam neznansko rada oboje. Pisanje in knjige. Eno z drugim je tesno povezano. Za knjige je sicer precej manj časa, ker sem veliko v akciji na terenu in potem, ko se vrnem domov, že pride na vrsto pisanje… pa vendar! Prihaja poletje, ko je tako zelo prijetno poležavati v senci z dobro knjigo v rokah. Čas, ki ga preživim z dobro knjigo v rokah, je nekaj, kar me sprošča, pomirja, motivira. Še več, to res moram priznati, neizmerno sem hvaležna mami, da me je že kmalu po tistem, ko sem se naučila brati, vpisala v knjižnico in me spodbujala pri odkrivanju lepot sveta literature (pa ni učiteljica slovenščine, da ne bo pomote!). Naklonjenost do knjig mi je namreč pomagala razviti mnoge druge talente, s katerimi si danes služim kruh.
In veste kaj, vse pogosteje pomislim na to, da bi naredila še korak naprej in združila oboje. Ideja o tem, da bi se spravila k pisanju knjige, tli v meni že nekaj časa, velikokrat me k temu spodbudi kdo od vas, cenjeni bralci in bralke portala Triumfator.si.
Kdo ve, morda pa res izkoristim to poletje, ker čutim, da je čas za nekaj novega tudi na moji poslovni poti. Novinarsko pisanje, intervjuji, zgodbe, sporočila za javnost – to bo vedno nekaj, kar bom počela z dušo in srcem… In kdo ve… morda pa boste v dar namesto spodbudnih zapisov na internetu in zgodb o uspehu kmalu brali tiskano zgodbo oziroma zgodbe, pod katerimi se bom, tako kot pod Triumfator.si, podpisala jaz. Z imenom ali psevdonimom, saj ni pomembno. Šteje sreča, ki jo človek občuti, ko naredi nekaj s srcem in s tem spodbudi še koga, da spremeni kaj v svojem življenju.
