Eden od novinarskih kolegov, s katerim sva v minulih dneh skupaj preživljala dneve v Litvi, je opoldne z letališča v Vilni poletel proti domu. Mnogi slovenski navijači se prav tako vračajo, številni od njih jezni in razočarani nad tem, kar je na zadnjih treh tekmah prikazala slovenska reprezentanca. Vzdušje v Litvi ni več takšno, kot je bilo na začetku. A ko si na dnu, greš lahko le še navzgor.

Nekaj dni ni bilo časa za pisanje spletnega dnevnika, iz preprostega razloga – ker je tu v Vilni pač vse podrejeno košarkarskim tekmam in dogajanju pred njimi oziroma po njih. Prvi podočnjaki (pa ne zaradi prekrokanih noči), prva utrujenost od stalne akcije na terenu ali pred računalnikom, potem pa še porazi naše reprezentance… Priznam, na trenutke me verjetno prav zaradi tega že daje domotožje. Sem le prvič zdoma več kot 14 dni. In ko vem, da imate v Sloveniji še nadvse poletne temperature, tukaj pa le-te ne presežejo 15 ali 16 stopinj, si kakšen dan prav zaželim povratka domov. A pred odhodom sem si rekla: “Vrnem se z medaljo!” ... Hm… zdaj sem glede tega precej zaskrbljena. Bom preverila, če imajo kaj podobnega v bližnjem šoping centru! :p

Vilna kot prestolnica Litve je zelo raznolika.
Vsakodnevne vožnje s taksijem do dvorane in nazaj prinašajo različna doživetja, od pogajanja za ceno prevoza, do tega, kdo sploh so ljudje, ki vozijo taksi po ulicah litovske prestolnice. Sinoči sem doživela tudi nekaj nočnega utripa Vilne, nič posebnega, če sem iskrena. Imajo pa odličen kebab. 🙂 Novinarske akcije je več kot dovolj, naj gre za dogajanje v Siemens Areni, ali pa za promocijo Slovenije kot gostiteljice prihodnjega EP leta 2013. Tudi navijačice na tekmah, katerih nastope si vedno z zanimanjem ogledam, so prava paša za oči, ene so resnično vrhunske plesalke in telovadke, naredijo odličen šov, spet druge so bolj zanimive zaradi atraktivnih kostumov. Trenutno, ko tole pišem, nastopajo ukrajinske »Red Foxes« – najboljše so!

Kapetan: “Krivi smo sami!”
“Igrati moramo bolj sproščeno, hitreje, tudi zavoljo kakšne izgubljene žoge več. Izgubiti nimamo kaj več,« je po sobotni tekmi z Makedonijo novinarjem dejal kapetan slovenske izbrane vrste Jaka Lakovič. Dodal je: »Vilna je lepo mesto, imamo dober hotel, dvorana je tudi super, samo naša igra ni ta prava. Zaradi tega ne moremo biti na nikogar jezni, nihče drug ni kriv, kot mi sami. Le mi lahko to spremenimo, niti sodniki, niti žoge, niti novinarji, nihče. Upam, da bomo zdržali skupaj in da bomo ponedeljkovo tekmo dobili, čeprav bo zelo težko. Zdaj imamo že fobijo – izgubljene žoge, zgrešeni meti. A treba je iti naprej. Z borbenostjo bomo tudi izgubljeno žogo vrnili. Če bomo pogumni, bomo to tekmo proti Fincem zmagali, a moramo iti v napad od prve minute dalje. To bo naše orožje, zdaj se nimamo česa več braniti, moramo pa biti samozavestni in sproščeni.«

Zaključujem z mislijo, ki sem jo zasledila na internetu, njen avtor je Američan Zig Ziglar:
“You were born to win, but to be a winner you must plan to win, prepare to win, and expect to win.”
Rojeno smo za zmage, toda da bi bili zmagovalci, moramo uspeh načrtovati, se na zmago pripraviti in vanjo tudi verjeti.

Srbski reprezentanci je danes proti Turkom uspel preboj v četrtfinale. Za las. Upam, da bo Slovenija do zmage proti Fincem in s tem do četrtfinala prišla na bolj prepričljiv način.

Sponzor javljanj iz Litve: PANTER GYM & BAR, Novo mesto