Ko letalski prevozniki objavijo začetek vkrcanja na letalo, se potniki skoraj vedno odzovejo na enak način: nestrpno se razvrstijo in čakajo na svoje sedeže. Toda na neko nedeljsko popoldne se potniki letalske družbe Air Canada, številka 112, niso niti zganili. Na letalo se sploh niso hoteli vkrcati.

Piše: Mojca Mesojedec

Razlog? Gledali so hokejsko tekmo.

To pa ni bila katerakoli igra hokeja. Približno 22 milijonov Kanadčanov, dve tretjini države, je gledalo svojo olimpijsko ekipo, ki je z rezultatom 3:2 premagala ZDA in na domačih tleh leta 2010 na zimskih olimpijskih igrah v Vancouvru osvojila zlato medaljo. Zanimanje za tekmo je bilo tako močno, da so rezultate med odmori objavljali celo v kanadski Operi med izvajanjem Otella.

DEŽELA HOKEJA

Zima je čas, ko se naše misli od športnih zelenic preusmerijo tudi na mraz in led. Letos so za naše dodatno navdušenje nad zimskimi športi poskrbeli ne le Tina Maze in smučarski skakalci, temveč tudi naši drsalci. Slovenski hokejisti so se namreč s senzacionalno zmago nad Dansko prvič v zgodovini uvrstili na olimpijske igre v Sočiju leta 2014.

In ker smo ravno pri olimpijskih igrah in hokeju, se spodobi, da kakšno besedo rečemo tudi o aktualnih olimpijskih prvakih v tem športu. In prav država zmagovalcev naj bi bila rojstni kraj hokeja. V deželi, ki se razprostira od Atlantika pa vse do Pacifika, pa že zadnje 4 mesece na vsakem koraku čutim hokejski utrip tudi sama. V Kanadi.

PLOŠČEK V GLAVO!

Mednarodni olimpijski komite je ta šport definiral kot ´hokej na ledu´ (ice hockey). Preprosto pa ga imenujemo kar ´hokej´. In če ga v Kanadi, ki se rada pohvali kot rojstni kraj te igre, hoče kdorkoli poimenovati kako drugače, tvega ne le čudne poglede ampak celo plošček v glavo.

Izvor hokeja v Kanadi ni bil nikoli natanko določen. Zahtevki za ta laskavi naziv so in še prihajajo iz številnih krajev, zlasti iz Montreala, Halifaxa in Kingstona. Pregovarjanja o tem pa bodo nedvomno še trajala in se razvijala, vsaj tako dolgo, dokler bo ta šport trajal.

Nobenega dvoma ni o tem, da se hokej v Kanadi igra že zelo dolgo. In posamezni klubi, kot je npr. Victoria iz Montreala, so znani kot eni izmed prvih. Montreal naj bi bil tudi prvi, ki je organiziral ligo klubov.

Prva organizacija, ki se je dejansko ukvarjala z administracijo in razvojem tega športa, pa je bilo kanadsko Amatersko hokejsko združenje (Amateur Hockey Association of Canada – AHAC), ki je začelo delovati 8. decembra 1886.

BOLJ RELIGIJA KOT ZABAVA

Hokej v kanadski kulturi predstavlja bolj religijo kot le navadno športno zabavo. Hokej je združevalna sila v državi s 34 milijoni ljudi, ki jih sicer pogosto razdružujeta politika in jezik. Hokej dejansko navdihuje s tako vnemo, da ga lahko primerjamo z religijo. Arene so njegovi templji in zvezdniški igralci njegovi visoki duhovniki.

Ta šport je del nacionalne identitete, nekakšen obred med očetom in sinom, v zadnjem času vse več tudi med materjo in hčerjo, saj se je igra razvila preko njenih tradicionalnih spolnih meja.

Generacije Kanadčanov so odrasle ob poslušanju Hokejske noči na radiu in desetletja kasneje se sobotno večerna tradicija nedotaknjeno nadaljuje prek televizijskih ekranov.

HOKEJSKI PLOŠČEK IN PALICA V VESOLJU

Na svojem prvem potovanju v vesolje leta 1984 je kanadski astronavt Marc Garneau s sabo vzel hokejski plošček in palico. Ta izredno simbolična gesta jasno kaže na pomembnost hokeja po vsej državi. V ostrem in hladnem podnebju države z zelo raznoliko geografijo in še bolj raznoliko politično pripadnostjo hokej drži ljudi skupaj in jim služi kot skupni imenovalec.

Kot je jasno, hokej bolj kot kateri koli drug šport vpliva na življenje Kanadčanov. Ali ga ljubiš ali sovražiš, pobegniti mu pač ne moreš. Ob sončnem vzhodu jutranji časopisi in radijske oddaje vsem kanadskim domovom postrežejo z informacijami in statističnimi podatki o tekmi, ki je potekala včeraj zvečer. Vozniki morajo biti pozorni na številne mlade ljudi, ki igrajo hokej na ulici. Celo njihov jezik si je sposodil izraze iz hokeja. Na primer, ko se nekomu bliža čas za upokojitev, mu pravijo, da bo počasi moral obesiti svoje drsalke na klin.

SREČNI LOONIE

Prizor otrok, ki na zamrznjenem ribniku igrajo hokej, lahko najdemo na kanadskem bankovcu za pet dolarjev. Srečni loonie (kot se imenujejo kanadski kovanci za en dolar), ki je bil skrito zakopan pod ledom leta 2002 na olimpijskih igrah v Salt Lake Cityju, kjer je Kanada končala 50-letno sušo zlatih medalj, pa se zdaj kot nacionalni zaklad nahaja v Hockey Hall of Fame.

Povsod od Atlantskega pa vse do Tihega oceana se torej hokej dotika življenj Kanadčanov, tako mladih kot starih. Otroci se seznanijo z igro že v zgodnjem otroštvu, nekateri se učijo drsati in držati palico že takoj ko shodijo, nekateri pa gredo v dresu svoje ekipe celo v grob.

HOKEJ V KANADSKI DRUŽBI

Hokej vzbudi najboljše v Kanadčanih, pravi Dan Diamond, izdajatelj uradnega NHL priročnika. „Igra odraža laskavo podobo sebe kot pogumnega, predanega, spretnega, samostojnega in kreativnega,” pravi. „Igranje hokeja je znak za plemenitost.”

Hokej med drugim običajno uravnoteženim in vljudnim Kanadčanom omogoča biti agresiven. Bojevanje ni le sprejemljivo, v določenih okoliščinah je celo pričakovano, na primer, ko igralec nasprotne ekipe ´sesuje´ tvojega vratarja.

Nepisana pravila obstajajo tudi o tem, kako se obnašati v primeru poškodbe. Od poškodovanega igralca se pričakuje, da sam zapusti led, ne glede na to, kako močno je poškodovan. „To je koda. Vsi to vedo,” pravi Diamond.

Zdi se, da priljubljenost hokeja v Kanadi še vedno raste (če je to sploh mogoče), zlasti med dekleti. Leta 2009 je hokej igralo več kot 570.000 otrok, od tega 80.000 deklet. Desetletje prej je številka znašala 500.000, od tega je bilo deklet le 43.000.

DOLGOČASNA IN STARA, VENDAR ZMAGOVALKA!

„Hokej nam pomeni vse,” je Roy MacGregor, eden izmed najbolj spoštovanih kanadskih hokejskih pisateljev in avtor več knjig o tem športu, povedal za Reuters. „To je nekaj, na kar se Kanadčani zanašamo. Radi si mislimo, da je to naša podoba v svetu. Podoba pridne, marljive ekipe, ki sodeluje, je močna, zmagovita, čudovita in predvsem zmagovalka v hokeju. To je podoba, ki jo imamo o sebi in si želimo, da bi jo videl tudi svet, ko gleda na dolgočasno staro Kanado.”

„Kanadčani pričakujejo zmago, zahtevajo zlato in vsak, ki zastopa Kanado, odraste v tem mišljenju. Kanadčani čutijo ponos in izpopolnitev skozi hokej,” pravi MacGregor in dodaja: „Hokej nedvomno združuje našo državo. Pritisk za doseg uspeha pa ni le na 23 moških in ženskah … pritisk je na 34.000.000 Kanadčanov.”

HOKEJ KOT DRUŽINSKA IGRA

Takšna strast do hokeja se začne že zgodaj. Wendel Clark, kapetan Toronto Maple Leafs v začetku 90. let, pravi, da ga je njegov oče spodbujal k ´racanju´ z drsalkami na nogah okoli hiše, ko mu je bilo le dve leti. Clark je enako storil s svojim sinom.

Za Brendana Shanahana, ki se je po zvezdniški 21-letni karieri od NHL poslovil pred tremi leti, kanadska hokejska strast pomeni lepilo, ki drži skupaj številne družine, v času, ko vse več stvari trga domove narazen. Shanahan je odraščal s štirimi brati in zaposlenimi starši. „Vsi so bili vedno na poti,” pravi, „toda ob sobotah se je vedno našel čas za ogled kanadske Hokejske noči.” Ko se je družina zbrala pred televizijskim ekranom ob tedenski igri, se spominja Shanahan, je njegov oče kadil pipo in pestoval družinskega psa. Njegova mati je včasih naročila pico. Sam pa je bil še posebej vesel zato, ker je na Hokejsko noč lahko ostal dlje pokonci.

„V bistvu se bolj spominjaš družinskega rituala kot igre,” pravi. In to je povezovalna vloga, ki jo hokej še vedno igra.

KANADČANI LJUBIJO HOKEJ!

Ljubijo hokej? Ta beseda verjetno ni dovolj dobra za oris občutkov, ki se porajajo v ljudeh. Ni pravična. Morda nobena beseda ni pravična. Ker dejstvo je, da Kanadčani jedo, živijo in dihajo s hokejom. Za nekatere je hokej tisto, kar jih določa.

Hokej v Kanadi še naprej cveti … Cveti kot vir ponosa in zadovoljstva.