“Prijazno, veselo in pošteno dekle, ki ima rada šport, živali in prijatelje. Kot športnica je učljiva in vztrajna. Porazi, ki so prisotni na vsaki športni poti, je ne dotolčejo. Lepo je spremljati njeno športno kariero, ki se vseskozi vzpenja.” Tako o Tamari Strnad iz Šmarjeških Toplic pravi njen prvi in še vedno aktualni trener v Športnem društvu Bushido Metod Jerman. 26-letna absolventka krajinske arhitekture je v letu 2010 dosegla največji uspeh svoje kariere – po 3. mestu na svetovnih igrah borilnih športov v Pekingu je novembra na svetovnem prvenstvu v ruskem St.Petersburgu osvojila srebrno odličje in naslov svetovne podprvakinje v ju jitsu v kategoriji do 62 kg.
Kot otrok se je Tamara preizkusila v jahanju konj, v osnovni šoli je v krožku igrala rokomet in odbojko, preko filmov pa je že spoznavala tudi borilne veščine. Še zelo živ pa ostaja spomin na njen prvi trening v Športnem društvu Bushido, v sezoni 2000/ 2001. »Spomnim se, da sem spremljala dve dekleti in jih gledala kot bogove, ki vse obvladajo. Sama pa sem bila po prvem treningu zelo utrujena. Na drugem treningu pa mi je že uspelo premagati eno od teh prijateljic iz kluba, tako da sem bila navdušena že na samem začetku.« Potem mi brez težav pojasni tudi razliko med judom in ju jitsom (sama sicer trenira oboje, preizkusila pa je tudi savate – francoski boks in tajski boks): »Ju jitsu vsebuje vse elemente juda ter še udarce in brce. Judo so vzvodi, prijemi, metanja in davljenja, k ju jitsu pa poleg tega sodijo še karate udarci.« Zgodi se, da ljudje mislijo, da ukvarjanje z borilnimi športi samo še spodbuja nasilje v družbi. A Tamara ob tem izpostavlja: »Pravi športnik ne bi rekel, da borilni športi napeljujejo k nasilju. V vsakem športu daš določeno energijo ven, pri borilnem športu daš pa sploh iz sebe ogromno negativne energije. Tudi sama sem imela obdobja, ko sem bila v sebi precej agresivna zaradi zunanjih dejavnikov. Ko sem začela trenirati, se je to prenehalo, nisem več čutila jeze, ker sem že na treningih dala vso negativno energijo iz sebe in jo seveda spremenila v pozitivno. Res drži, da za borilnimi veščinami obstaja posebna filozofija. Z vsakim treningom sprejemaš sebe in svoje sposobnosti. Ko sem prvič prišla na trening, niti noge do pasu nisem mogla dvigniti. Po letu ali dveh treninga se razvijaš, spremljaš nasprotnika in njegove napake, osebno rasteš in se razvijaš.«

Do uspehov tudi s pomočjo psihologa
V svoji desetletni karieri je Tamara osvojila že več naslovov državne prvakinje, lani je bila poleg že omenjenih uspehov v Pekingu in St. Petersburgu tudi zmagovalka Odprtega prvenstva Novega Sada v Srbiji. Zadnja tri leta ima, kot priznava sama, nekaj težav s psihološko pripravo na največje tekme. V državnem merilu prave konkurence že nekaj časa nima, drugače je seveda na mednarodnih prizoriščih. “Športni psiholog Matej Tušak mi je dal nasvete glede meditacij in tehnik sproščanja. Priznam, da bi morala biti bolj vestna glede izvajanja teh vaj, če bi bila, bi se njihova korist pokazala v večji meri kot se je.” Na dan tekmovanja Tamara vstane zelo zgodaj, saj ima že pred 7.uro tehtanje, potrebno zaradi razvrščenosti v različne težnostne kategoriji (sama tekmuje v kategoriji do 62 kg). Na poti do finala jo običajno čakajo vsaj 4 tekme, finala pa so v popoldanskih ali večernih urah, tako da se vmes rada umakne na samo, ne boste pa je zgrešili niti, če boste v dvorani poiskali športnico z velikimi slušalkami na glavi. “Rap in hip hop glasba, še posebej Eminem, mi dvigneta razpoloženje, adrenalin,” pove z nasmehom na obrazu. Sicer pa si želi izboljšati predvsem svoje znanje v judu. “Lahko rečem, da borbe dobivam na račun dobre karate tehnike, s trenerjem pa načrtujeva, da izboljšava tudi judo.”

Zvesta sebi, trenerju in klubu
Zase Tamara pravi, da je v zasebnem življenju zelo sproščena in prijazna, tudi zato, ker da preko športne aktivnosti iz sebe vso negativno energijo. “Ne da se mi kregat zaradi brezveznih stvari, niti ne vidim smisla v tem. Tudi v življenju veljam za borbeno, vztrajno. Sicer pa sem srečno zaljubljena, fant me pri moji športni aktivnosti podpira, ker je tudi sam aktiven v borilnih športih.« Ko se pripravlja na tekmovanja, trenira vsak dan, včasih tudi 2x dnevno, že ves čas pa je njen trener Metod Jerman (razen ko je trenirala tudi judo in francoski boks v Ljubljani). “Tamara zadnja štiri leta redno osvaja medalje na največjih tekmovanjih. Noben rezultat ji ni bil podarjen. Vedno je morala trdo trenirati in biti na najpomembnejših tekmovanjih najbolje pripravljena. Nekajkrat je imela tudi nekaj smole, vendar je to ni potolklo, temveč podžgalo, da se je še bolje pripravila,” izpostavlja trener in prvi mož Športnega društva Bushido iz Novega mesta, katerega članica je vseskozi tudi Tamara.

Razočaranje nad izborom novomeške športne javnosti
Na prireditvi Športnik leta 2010 Mestne občine Novo mesto je Tamara v glasovanju za športnico leta osvojila drugo mesto. “Sem razočarana, ker v zgodovino se zapisujejo zmagovalci, ne pa drugi in tretji. To je tisto, kar pri tem izboru malo boli. Vprašanje je tudi, če bom lahko še kdaj dosegla tako visoke rezultate, da bi še kakšno leto lahko kandidirala za naj športnico.” Razočaranja ne skriva niti trener. Še več, meni, da je bila oškodovana že najmanj dvakrat v prejšnjih letih. “Po športnih rezultatih za leto 2010 Tamara ni imela konkurence. Srebrna medalja s svetovnega prvenstva in bronasta s svetovnih iger…, v primerjavi s športnico, ki ni imela nobenega mednarodnega rezultata. Žal se je na koncu izkazalo, da športni rezultati ne štejejo, velja politika in spletkarstvo. Tamaro kot izjemno športnico cenijo povsod po Sloveniji in tudi v tujini. Le doma, tam, kjer bi morala imeti največ podpore, ji mečejo polena pod noge.” Sicer pa je Jerman prepričan, da Tamaro čaka še uspešna prihodnost. “Je izkušena tekmovalka, vendar ima še nekaj neizkoriščenih potencialov. Upam, in želim, da bo še vztrajala. Verjamem, da je pred njo še lepa športna pot. Sam ji bom stal ob strani, jo pripravljal, vodil, spodbujal in se skupaj z njo veselil uspehov.”

Družina ji je v oporo vedno in povsod
Tamarini najzvestejši navijači so seveda njeni najdražji. »Zadnje čase nas je z dobrimi rezultati precej razvajala. Internet pa nam omogoča, da lahko njene nastope spremljamo v živo tudi iz najbolj oddaljenih dežel,« pravi njena sestra Barbara in ob vprašanju glede sestrine prihodnosti optimistično dodaja: “Red in disciplina, motivacija in zagnanost, da se po vsakem padcu pobere in gleda z optimizmom in novimi prijemi naprej, v kombinaciji s čustvi do sočloveka in živali, so dobra popotnica na katerem koli življenjskem projektu.” Ponosa nad hčerko ne skriva niti oče Jože. “Spominjam se njenega prvega naslova državne prvakinje in novoletne zmage v Boštanju, njena borba pa je bila razglašena za najlepšo borbo na turnirju. A prav oče je bil po razglasitvi rezultatov na prireditvi Športnik leta najbolj razočaran in jezen. “Glede na to, da MO NM kakor tudi Agencija za šport ni v zadnjih treh leti prispevala za delo Tamare in njenega kluba ničesar in jo v glavnem sami financiramo, sem bil strašansko razočaran nad glasovanjem nekega strokovnega sveta agencije. Po mojem globokem prepričanju se že nekaj časa dogaja, da so športnice in športniki izbrani po kriterijih, ki s športom nimajo ničesar skupnega. Tamaro dobro poznam, vem, da je vztrajna in ima jasno zastavljene cijle, zato mislim, da bo dosegala še lepe uspehe, vendar bi morali tudi tisti, ki skrbijo za novomeški šport, vsaj enkrat nekaj narediti. A potrebno bo popolnoma zamenjati tiste na vodilnih položajih, za izbor športnikov pa je potrebno jasno postaviti kriterije, kdo je lahko najboljši.”

Del intervjuja s Tamaro lahko poslušate v priloženem tonskem prispevku, v nadaljevanju pa si preberite, kaj zanimivega so o Tamari še povedali njeni najbližji.
{mp3}tamara strnad – intervju za webpage{/mp3}

SESTRA BARBARA:
“Tamara je prijateljica, zaupnica, sestra v polnem pomenu besede. Zadnja tri leta je tudi čudovita teta. Poleg študijskih in športnih obveznosti je še Vidkova glavna voznica v vrtec. Nečak Vid jo naravnost obožuje, uživa v športnih, sprehajalnih in smejalnih uricah z njo. Nanjo se lahko zanesem. Sicer sva precej različni, se pa dobro dopolnjujeva, zato se o veliko stvareh z njo pogovorim, da vidim še njeno perspektivo. Zelo rada ima živali. Zadnji pomembnejši dogodek, ki to lahko opiše, je ta, da je domov prinesla račko s poškodovanim krilom in zanjo skrbela do okrevanja. Nato jo je spustila na Otočcu.”

OČE JOŽE:
“Tamara kot športnica je zelo prizadevna na treningih, tako uradnih s klubom kakor tudi pri dodatnih treningih doma. Za trening izkoristi vsak prosti trenutek, pa naj bo to trening na moči in vzdržljivosti ali pa treniranje raznih prijemov in udarcev na vreči. V zasebnem življenju je zelo delavna, saj je morala temeljito uskladiti svoje študijske in športne obveznosti.”

PRIJATELJICA TINA TURK:
“Spoznali sva se v času študija in brez dvoma lahko rečem, da je predana športnica, disciplinirana tudi ko trenira sama, izven rednih treningov. Sicer je zelo čustvena, zgovorna, je večni borec za pravico, glas šibkejših in zagrizena vegetarjanka. Dokler bo trenirala s tako predanostjo kot do sedaj, uspeh ne more izostat. Računam tudi na zmage v tajskem boksu. Nekoč bo trenerka borilnih veščin in bo imela farmo konjev.“

PRIJATELJICA ANICA MOHAR:
“Spoznali sva se na treningu jujitsa in že na začetku sem menila, da je zelo nadarjena. Je prijetna oseba, človek na mestu tako v privatnem življenju kot tudi kot športnica, zato se njene družbe vedno veselim. Kot športnica je pridna in zagnana pri treningu, da se včasih kar čudim, kako se ji da toliko trenirati. Sposobna je osvojiti še veliko dobrih rezultatov, če seveda ne bo v svojem življenju pred šport postavila druge cilje.”