“Pozdravljena, prijateljica gibanja!” Tako se je začelo sporočilo, za katerega že zdaj lahko trdim, da mi je spremenil življenje, pa čeprav je od prejema tega sporočila minilo šele nekaj dni. 

piše: Sabina Gosenca

Odkar pomnim, je šport sestavni del mojega življenja. Skorajda ne mine dan, da ne bi bila vsaj nekaj minut v športni akciji. Raje kot z dvigalom sem na obisk k prijateljicam hodila po stopnicah, ne glede na to, za katero nadstropje v bloku je šlo. Spomnim se, kako sem si za odličen učni uspeh enkrat zaželela kotalke in jih tudi dobila, potem pa jih ‘zgulila’ do maksimuma. So mi pa pomagale pri razvoju koordinacije telesa in ohranjanju ravnotežja. Najbrž mi tudi zaradi spretnosti, ki jih je kotalkanje zahtevalo, ni bilo težko naučiti se tudi rolanja, ki je danes eden meni najljubših športov. Še kako dobro se spomnim tudi svojih prvih kolesarskih podvigov, da o vsakodnevnih treningih gimnastike v dvorani Marof, takrat še pod taktirko legendarne prof. Ruže, ne govorim. Športna vzgoja je bila tako ali tako vedno moj najljubši šolski predmet, nisem se udeleževala tekmovanj iz matematike, logike, kemije… sem pa zato šolo zastopala na skorajda vseh športnih tekmovanjih, kar jih je bilo v Novem mestu. No, le za košarko sem bila premajhna, a po drugi strani hitra. Ne bom pozabila, kako spretno sem nasprotnicam kradla žoge, povsem drugače pa je bilo z mojimi meti proti košu… 

Nihče od mojih staršev ni bil pretirano zagrizen športnik. Sva pa z očetom hodila skupaj na odbojkarske tekme v Marof, od tu želja po tem, da bi nekoč delala kot športna novinarka. Cilj sem izpolnila, vseh želja, povezanih s tovrstnim poslom, še ne. A grem korak za korakom tudi proti tem ciljem… 

Pred nekaj dnevi pa sem na Facebooku zasledila izziv, ki ga je z resnično dobrim namenom pripravila prijateljica Urška Murn, profesorica športne vzgoje, predavateljica, mednarodna Stott pilates inštruktorica, Ugi trenerka, Spinning inštruktorica. Odločila sem se, da poskusim. Pa ne zaradi želje po hujšanju (ker mi pri 53 kg na 160 cm višine res ni treba hujšati!), niti ne zato, ker bi bila recimo obremenjena s kakšnim trebuščkom pred poletjem, temveč zato, da v svoj vsakdanjik, ki je tako ali tako močno prepleten s športom, vnesem nekaj novega. 

“Mnoge izmed vas boste ta izziv izpustile – vendar je ravno ta izziv morda bistven za doseganje vašega dolgoročnega zadovoljstva. Vse izhaja iz naše notranjosti – če vemo, kdo si želimo biti in kako si želimo počutiti, bomo vedno našli tudi način, da tja pridemo!” je v elektronskem sporočilu še pred dejanskim začetkom 7-dnevnega izziva zapisala Urška. Jaz sem že v tistem trenutku vedela, da niti pod razno ne bom prekinila svoje zaobljube, naj bo še tako težko. 

In potem je napočil 1. dan. Novo elektronsko sporočilo, opis vaj, nazoren prikaz le-teh s pomočjo video posnetkov na youtube… evo, čas za akcijo! Najprej sem šla, jaz večna optimistka, za pol ure rolat. Kao – ogrevanje. Ne maram telovadbe v zaprtih prostorih, če pa sončni žarki vabijo v naravo. Ko sem prišla nazaj, sem se lotila vaj, tako kot je opisano v navodilih za izziv. Ufff…. 8 vaj, 3 serije ponovitev, vsaka vaja se izvaja 45-60 sekund, s kratkimi intervali. Obetaven začetek, prvi dve vaji sem delala po vseh navodilih, z le 15 sekundnim počivanjem vmes… pri tretji in četrti vaji sem interval, namenjen počitku, že podaljšala. Zadnje štiri vaje so mi že jemale dih… priznam, da sem se vprašala: “Ali sem klub večkrat tedenskim dejavnostim v naravi res v tako slabi kondiciji, ali sem naredila napako, ker sem šla prej rolat, ali pa je enostavno Urška dala prezahtevne naloge?” Nekako sem uspela oddelat dve seriji z osmimi različnimi vajami. Že takrat sem vedela, da se musklfibru naslednji dan ne bom mogla izognit. Da o tem, kako sem prešvicala, ne govorim. A občutek po končani vadbi, ki mi je vzela dobrih 30 minut, je bil fenomenalen.

Drugi dan. Z musklfibom, itak. Nove vaje, tokrat brez štoparice, brez sekund, ki določajo ritem in ponazarjajo, v kako dobri oz. slabi kondiciji sem. “Super!” sem si rekla in po krajšem ogrevanju začela z vajami. Vse je šlo dobro, do “žabice” – ubijalska je, pa zdaj ne vem, ali zaradi tega, ker je bila zadnja na seznamu vaj, ali zato, ker dejansko zahteva, da dela celo telo? Poskušala sem opraviti vse po navodilih… no, tokrat nisem naredila treh serij, temveč le dve. Nisem mogla več. Lovila sem sapo, majica je bila za ožet, začutila sem, da se mi roke in noge tresejo, ker nimam več moči. Spomila sem se na Urškine besede: “Zaupajte vase in se zavedajte, da je vse v glavi, nogah in pogumnem srcu!” Že, že, a tu ni šlo več za pogum, niti ne za zaupanje vase. Dejansko sem morala poslušati svoje telo in si reči: “Sabina, ne pretiravaj, raje pojdi korak za korakom, boš že nadoknadila.”

Tretji dan za izziv. Musklfiber še večji kot dan prej, znova vaje, povezane s štoparico in intervali počitka, ki so se že po prvi seriji iz predvidenih 15 sekund dvakratno povečali. A na kar nas je Urška opozorila, je to, da naj ne odnehamo… Dovoljeno je vaje izvajati z daljšim premorom med samo vadbo, a vsekakor ni dobro, da je ta premor predolg. Jaz sem si rekla, da ostajam pri 45 sekundnem izvajanju določene vaje in da nato sledi 30 sekundni počitek. To še gre. A priznam, na koncu sem se spet tresla od napora… veste, tisti občutek, ko klecnejo kolena, ko se komajda opreš na roke? No, tako sem se jaz počutila par sekund po izvajanju posamezne vaje. A ta občutek je kaj hitro zamenjal tisti neprecenljivi občutek ponosa in zadovoljstva, ker sem znova naredila nekaj zase.

Četrti dan… danes je dan za počitek. Yes! No, ko je Urška sinoči sporočila, da je četrti dan na vrsti premor, sem najprej pomislila: “Pa saj ni treba, da je tako!” A bodimo iskreni, vsakodnevno ukvarjanje s športom in pretirano obremenjevanje organizma je lahko tudi stresno in škodljivo. Poveča se tveganje za poškodbe. Zato mi je fajn, da danes športno ne bom aktivna. Kak sprehod v naravi, za dušo, to vsekakor pride v poštev, da bi pa spet prešvicala na polno in da bi stopnjevala svoj musklfiber, to pa danes ne pride v poštev.

“Cilj je tvoj, pot je skupna!” je eno od vodil tega 7-dnevnega izziva, za katerega sem Urški neizmerno hvaležna in ki ga lahko spremljate tudi v posebej za to oblikovani skupini na Facebooku. In veste kaj… čeprav je bil na začetku moj edini cilj, zaradi katerega sem se lotila tega izziva, ta, da pač dokažem sebi, da zmorem, je zdaj ciljev več.

Ker se po vsaki vadbi res noro dobro počutim, želim to energijo prenesti tudi na ljudi okoli sebe. Ker čutim, da se napredek že pozna (saj je tudi moje osebno počutje precej boljše!), nameravam z izzivom nadaljevati. In kar je vredno največ – tudi ko se bo teh sedem dni izteklo in mi najverjetneje ne bo nihče več po elektronski pošti dajal navodil za to, koliko sekund imam lahko premora med vajami, bo telovadba z vajami kot so trebušnjaki, sklece, izpadni koraki, visoki skipping, jumping jack, žabica,…, ostala del mojega vsakdana. Ob teku, rolanju, fitnesu bo to zagotovo popestritev mojega že tako ali tako dinamičnega življenja.

Vsaka sekunda šteje. Sekunda, ko se odločiš, da boš storil/a nekaj zase in za svoje telo, pa sploh!