Naporno, a zabavno… včasih resno, včasih smešno, tudi sladko in ljubeznivo, pa igrivo in hudomušno… vse pa z glavnim namenom: BITI BOLJŠI! ♥ To je kratek opis tega, kako izgledajo treningi plesno – navijaške skupine Daisy girls. Toda ko te po uspešnem nastopu na odru v Kulturnem centru Janeza Trdine in še enem intenzivnem treningu v Marofu boli vsak košček telesa, je jasno dvoje – da je bil trening »tisto pravo« in da leta prehitro minevajo. Današnji zapis pišem v svojem lastnem imenu – kot velika ljubiteljica plesa, športa, zabave, zagovornica zdravega načina življenja in pozitivnega razmišljanja, pa tudi kot vodja skupine energičnih deklet, ki že več let trenirajo pod mojim okriljem in pridobivajo izkušnje ter sklepajo nova prijateljstva.

Čeprav gre za generacijsko razliko v letih, se ob najstniško razpoloženih Daisykah pogosto tudi sama počutim vsaj 10 let, če ne še več, mlajšo. Ker stvari, ki jih počnem, res počnem z dušo in srcem, mi ni težko pripravljati načrtov treningov, miksati glasbe, imeti avtomobilski prtljažnik namenjen zvočnikom, navijaškim cofom, športni opremi. Ni mi težko niti kakšno uro manj spati, tudi ob sončnem dnevu preživeti par ur v dvorani, skrbeti za mladoletna dekleta, organizirati treninge in nastope ter početi še marsikaj drugega, kar vodenje skupine od mene zahteva. In ni mi težko niti zdaj, ko po petkovem nastopu v Kulturnem centru Janeza Trdine ob 10. obletnici Kluba prijateljev IMV ter današnjem več urnem treningu v Marofu čutim prav vsako mišico na svojem telesu. Si kar ne upam pomisliti, kako bo šele jutri, ko bo »musklfiber« še bolj občuten. Toda zadovoljna sem in hvaležna, ker imam v življenju priložnost početi meni ljube stvari in širiti znanja in izkušnje drugim.

Današnji trening si bodo nekatere Daisyke zapomnile po tem, da so preizkusile nekaj novega in dobile potrditev, da se vse da, če se hoče in če se malo potrudi. Spet druge bodo trening pomnile po tem, da so nanj zamudile, ker niso natančno ali pravočasno pregledale svoje elektronske pošte, kjer so imele zapisana navodila, kako in kaj. Jaz si ga bom zapomnila po prvem, drugem in še marsičem. Zakaj? Vsakič znova, ko minejo ure treninga, čutim, da »živim svoje sanje«. Ne kopljem se v denarju, a imam vizijo in cilje, katerim sledim in v katere globoko verjamem. Materialne dobrine mi ne pomenijo prav nič, če nimam ob sebi ljudi, ki me nasmejijo, ali če ne bi imela možnosti ob plesnih ritmih združiti toliko lepega, kar življenje ponuja.

Bolečina v mišicah bo popustila, utrujenost bo minila. Ostalo pa bo zavedanje, da sem v družbi deklet, ki si želijo novih plesnih znanj, preživela prijeten dan. Nisem plačana za to, a rada imam tovrsten način življenja. O glasbeno – plesnem projektu z Ansamblom Azalea, ki bo odmeval ne le na Dolenjskem, ampak tudi širše, pa za zdaj še ne morem pisati. Le toliko, da veste – Daisy girls smo v akciji in z veseljem medse sprejemamo tudi nove članice. Pogoj – starost nad 13 let in želja po resnem delu na treningih in aktivnem udejstvovanju na nastopih. Eden takšnih sledi 14. maja na Festivalu nakupov in zabave v novomeškem BTC-ju…