Trije dnevi v primerjavi s tremi tedni? Hm… razlika je očitna. Zdaj sem tri dni znova v moji rodni dolenjski prestolnici, prej sem bila 3 tedne v daljni Litvi. Zdaj se spet ukvarjam s pripravami na novo plesno – navijaško sezono in spremljam lokalno/ regionalno športno dogajanje, prej sem doživljala vsakodnevni utrip EP v košarki.

Prvega ne pozabiš nikoli…

Enkratno in nepozabno, a tudi naporno doživetje.
Tako bi na najkrajši možen način lahko opisala 3-tedensko dogodivščino v Litvi. Iz Klaipede v Vilno, iz Vilne v Kaunas. Pa potem zadnji dan oziroma noč – iz Kaunasa spet v Vilno, na letalo za Rigo, iz Rige v Benetke in nazaj domov. Vzponi in padci, zmage in porazi, veselje in razočaranje… vsega tega je bilo na pretek, da o novinarski akciji ne govorim. Več kot 400 prispevkov in 37 foto galerij smo s sodelavci portala Kosarka.si ustvarili v času EP! Zadovoljni? Mi zagotovo, ker smo kot tim super funkcionirali in se potrudili po svojih najboljših močeh. Upam, da ste zadovoljni tudi vi, ki spremljate košarko!

EP v Litvi – uspešno. EP v Sloveniji – bo res najboljše doslej?
Prijazni prostovoljci in prostovoljke. Urejeno tiskovno središče. Atraktivne plesalke med minutami odmora. Zvezdniki – Nowitzki, Parker, Navarro, Gasol, Kirilenko, McCalebb in mnogi drugi… Pa David Blatt, največji car med trenerji. Spremljati novinarske konference po tekmah je bilo toliko bolj zanimivo iz tega vidika, kaj bo povedal karizmatični in nadvse komunikativni trener, ki že kmalu z Macabbijem prihaja v Slovenijo. 1. oktobra ga bomo lahko videli na delu v dvorani Leona Štuklja. A vrnimo se v Litvo. Dvorane, šoping centri, doživetja s taksisti (eni komajda kaj spregovorijo angleško, drugi celo vedo, kje je Slovenija). Peščena plaža v Palangi. Dejan Bodiroga na premieri filma »Ginger« – o Radivoju Koraću, Žučkotu. Nova poznanstva, predvsem iz Srbije (itak, Balkanci na kupu!) in Litve (domačini so pač domačini!).

Predsednik KZS Roman Volčič, direktor podjetja EuroBasket 2013 Aleš Križnar ter tudi ambasadorja Rašo Nesterović in Peter Vilfan so mnenja, da bo prihodnje EP, ki ga bo gostila Slovenija, najboljše doslej. Priznam, težko bo konkurirati Litovcem v marsičem, smo pa nedvomno že zdaj v boljšem standardu življenja, sploh če pogledamo hotele in cestne povezave. Ampak do 2013 moramo tudi pri nas postoriti še marsikaj. Pa nimam v mislih le dvorane. Predvsem pa moramo znova sestaviti reprezentanco, ki nas bo navduševala, še pred tem pa urediti odnose in zadeve, povezane s selektorjem. A to je naloga za druge ljudi, ne zame.

Povsod je lepo, doma je najlepše.
Ampak, ko bi vi vedeli, kako sem zadnje dni evropskega prvenstva v Litvi pogrešala domačo posteljo, odličen bučkin zavitek, ki ga pripravi moja mami, ali testenine na 101 način, ki si jih bodisi pripravim sama bodisi se pustim razvajat v kakšni od restavracij. Pogrešala sem tudi tople sončne dni, ki ste jih bili ves čas EP deležni v Sloveniji (v Litvi so se temperature gibale okrog 15 stopinj, le prvi teden EP v Klaipedi je bilo morda malo topleje). Pa tudi kava, ki je bila v press centru sicer na voljo v neomejenih količinah (kar žal ne bi mogla reči za vročo čokolado!), se ne more primerjati s tem, kakšno si pripravim sama doma ali s kapučinom, ki ga dobim v priljubljenem lokalu ob Krki (s čokolado in cimetom). Da o moji aktivni športni relaksaciji (beri: jogging, ples, rolanje) in klepetu s prijateljicami in prijatelji ne govorim. Če bi lahko, bi te dni, ko se počasi vračam v ustaljene tirnice, še upočasnila čas… 

Sklepna misel.
Doživeti evropsko prvenstvo v košarki kot novinarka mi je bilo v veliko veselje, hkrati pa določene stvari ostajajo del mojega srca in jih ni mogoče opisati z besedami. Imam ogromno novih izkušenj, na marsikatero malenkost v vsakdanjem življenju zdaj gledam drugače. Športu in delu, ki ga opravljam, bom predana še naprej. A z referenco več. In tudi z občutkom, da sem zdržala tempo treh tednov, ko nisem imela niti enega prostega dne, pa tudi prekrokane žurerske noči ne (za razliko od novinarskih kolegov). Če se še kdaj vrnem v Litvo? Ne vem. Kot turistko me tja ne vleče, po službeni dolžnosti bi še šla (vsaj »Džileta« pozdravit ali pa plesne kolegice iz skupine LeaderDance!). Bi šla na kako drugo prvenstvo? O ja, to pa. Predvsem z večjim kovčkom, več toplimi oblačili in vsaj z nekaj priboljški od doma… za vsak slučaj, ko bi me najbolj začelo dajati domotožje. 2014 bo svetovno prvenstvo v Španiji (košarka), še prej OI v Londonu, še pred EP v rokometu v Beogradu. Izzivov ne manjka.

Kot sem zapisala že pred časom na svojem FB profilu: Da bom v živo spremljala dvoboj Nowitzkega in Navarra ter ostalih zvezdnikov evropske košarke, si nisem mislila niti v sanjah. Pa se je uresničilo. Vse je možno. Le verjeti je treba in imeti rad – sebe in življenje samo.

P.S.: Hvala pa tudi Vereni Robar in ostalim iz Panter Gym & Bara, ki so mi priskočili na pomoč pri sofinanciranju mojega potovanja v Litvo. Ter HVALA kolegom iz Kosarka.si, Siol Sportala, Dnevnika, Žurnala, Primorskih novic, TV Slovenija, RTS (Srbija), ki so me spravljali v smeh v novinarskem središču, v dvoranah in izven njih. 🙂