20-letna Novomeščanka Eva Osolnik si življenja brez plesa ne zna predstavljati. “Vpet je v vse elemente mojega življenja, brez tega enostavno več ne gre.” Bodoča pravnica pa je poleg ljubezni do plesnih ritmov našla še eno strast – manekenstvo. 

S prvimi plesnimi koraki se je Eva Osolnik seznanila v Plesni šoli Urška, ko je še kot otrok obiskovala plesne tečaje pri Borisu Janičijeviču. Zadnjih 8 let pa jo videvamo na tekmovanjih v latinsko ameriških in standardnih plesih. Vrsto let je z Jako Picljem plesala za Plesni klub Novo mesto, zadnja štiri leta pa je njen soplesalec Peter Pipp iz Domžal. Potem, ko je najprej zamenjala šolo (po treh letnikih na novomeški Gimnaziji je srednjo šolo z maturo zaključila na Gimnaziji Bežigrad, sedaj pa je študentka Pravne fakultete), je zaradi številnih treningov v Ljubljani in samega študija spremenila tudi kraj bivanja ter klub. Zdaj pleše za ljubljanski Plesni klub Urška, na letošnjem državnem prvenstvu v Kopru sta s soplesalcem osvojila 5. mesto. Trenirata pod budnim očesom več trenerjev – Nataše Ambrož, aktualnih svetovnih prvakov v LA plesih Zorana Plohla in Tatjane Lahvinovič , za standardne plese pa je njun trener Blaž Pocajt.

MINI INTERVJU:

Kateri so tvoji največji uspehi?
»S sedanjim plesalcem sva med starejšimi mladinci na državnem prvenstvu osvojila drugo mesto, kar so bile najine prve stopničke. V letošnji sezoni pa bi vsekakor izpostavila drugo mesto v kombinaciji standardnih in latinsko ameriških plesov med člani.«

Se spomniš svoje prve tekme, kakšni so bili takrat občutki?
“Treme nisem imela, čutila pa sem posebno vznemirjenje. Same tekme, bilo je leta 2004 v Izoli, eno veliko mednarodno tekmovanje, ki ga danes ni več, se ne spomnim dobro. Se pa še kako zelo dobro spomnim občutka, ko je bilo konec. Bila sem zadovoljna in hkrati vesela, da je tekmovanje za mano.”

Kaj imaš raje, standardne ali latinsko ameriške plese?
“Priznam, raje latinsko ameriške, čeprav moj soplesalec ima pa raje standardne. Pleševa oboje, saj tudi tekmujeva v kombinaciji. Meni so latinsko ameriški plesi bolj blizu zaradi temperamenta, mojega značaja. Sicer trenerji pravijo, da gre bolj za mojo idejo, toda menim, da je pri standardnih plesih plesalka precej bolj odvisna od soplesalca, ker sta pač bolj tesno skupaj, medtem ko pri LA plesih ima plesalka več svobode, kar mi ustreza. Imava pa po mnenju trenerjev in plesnih strokovnjakov midva s Petrom največ možnosti za še bolje rezultate prav v kombinaciji, tako da bova nadaljevala v tej smeri.”

Kako to, da ne tekmuješ več za Plesni klub Novo mesto?
“Moj sedanji soplesalec Peter Pipp je iz Domžal, njegov matični klub je Plesni klub Urška, ki sicer dobro sodeluje tudi s Plesnim klubom Novo mesto. Ko sva midva pred štirimi leti začela plesati, je bila ideja, da bi eno leto plesala za novomeški klub, nato eno leto za Urško. A smo se potem odločili, da bi tekmovala za Novo mesto, ker pač ima novomeški klub manj parov, pa ker sem jaz Novomeščanka. A že odkar pleševa skupaj, trenirava v Ljubljani. Ko pa sva s Petrom dobila eno sponzorsko ponudbo, je bil del le-te pogoj, da bi plesala za ljubljanski klub. Zato sva se odločila, da tekmujeva za Urško, z novomeškim klubom pa sva ohranila dobre odnose. Treningi in trenerji se niso spremenili, le to, da sva pač na tekmi v biltenu napisana kot člana PK Urška.”

Ples kot šport in/ali umetnost
Med ljudmi, ki se tekmovalno ukvarjajo s plesom, je vse več dilem, ali se usmeriti v ples kot vrhunski šport ali trenirati z mislijo, da je ples umetnost. Kot pravi Eva, se s soplesalcem in trenerji bolj nagibajo k temu, da gre za šport. »Ples je prvotno šport. Gotovo se tisti vrhunski plesalci od navadnih plesalcev se gotovo ločijo tudi po tem, da imajo bistveno bolj razdelan tudi ta del – umetnost – povezava med partnerjema, karakter vsakega plesa in podobno, a tega se ne da prikazati, če ti nisi dovolj fizično pripravljen, telesno močan, gibljiv. Če nimaš telesa, ki je sposobno prikazati zgodbo, ki jo želiš prikazati, je vse skupaj brezveze. Če bi prišli na naše treninge, ne bi imeli več nobene dileme, ali je to šport ali ne. Od tehničnih treningov, do preplesavanj, potem so pa tu še individualne ure s trenerjem, ter kondicijski treningi, ko skačemo s kolebnicami, tečemo, delamo stabilizacijske vaje, vaje za moč, vzdržljivost, raztegljivost…«

Prvi koraki po modnih pistah
Postavno 20-letnico pa so po številnih prigovarjanjih končno uspeli zvabiti tudi v modno agencijo Bronz. Tako se je Eva že preizkusila v vlogi manekenke in fotomodela. »Mnogi ljudje so mi govorili, naj poskusim, a sama sem bila glede tega precej sramežljiva. Potem pa je en dan prijateljica, tudi plesalka, rekla, da bi bila jaz odlična tudi v tem in da naj vsaj poskusim. In sem res. Poslala sem sliko na Agencijo Bronz, poklicali so me in tako se je začelo.«

Ples pred manekenstvom, lepotna tekmovanja je ne zanimajo
Kot poudarja Eva, pa ji je trenerka Nataša Ambož že od vsega začetka njene manekenske kariere izpostavila pomembno dejstvo, pri športnikih še kako pomembno – o prehrani. »Nataša mi je rekla, da me tudi ona vidi pred fotografskimi objektivi in na modnih pistah, toda zabičala mi je: ‘Ogljikove hidrate pa boš jedla še naprej!’ No, to smo razčistili, ogljikove hidrate še jem, hrani se ne odpovedujem.« Eva je sicer dejala, da je sprva mislila, da ji bo bolj všeč zgolj poziranje pred fotografskim objektivom, a ko je videla, kako je na modnih revijah, je videla, da je zaradi stika z več ljudmi to še bolj zanimivo. »Moj cilj pa nikakor niso lepotna tekmovanja, čeprav so me tudi k temu že nagovarjali. Moji največji cilji in želje so povezani s plesom, ki je vpet v vse segmente mojega življenja,« še dodaja Eva. Sicer so jo vabili tudi že v tujino, a bi morala oditi za več mesecev, kar pa v času, dokler se tekmovalno ukvarja s plesom, manekenska kariera in delo v tujini ne pridejo v poštev. 

Tako različna, a vseeno uspešna
“Midva s Petrom sva karakterno zelo različna, par sva le kot plesalca, zasebno sploh ne. Glede mnogih stvari popolnoma drugače razmišljava. Imava precej vihrav in razburljiv odnos, ampak oba sva z mislimi tako osredotočena na ples, razvoj, napredek in dobre rezultate, da tudi te najine razlike vedno nekako prebrodiva,” pojasnjuje Eva. “Imava cilj, ki je jasen, jaz ga lahko pomagam uresničit njemu, on meni. Vsak dan pa se trudiva vedno znova, da funkcionirava,” pravi Eva, ki med karakteristikami svojega soplesalca pravi, da ji je zelo pomembno, da je delaven in odgovoren.  Sicer pa pri moških postavna dolgolaska izpostavlja, da ne prenese ljubosumnosti. “Lepo je, če je fant malce zaščitniški, nikakor pa ne sme biti ljubosumen v smislu, da bi mi rekel, da česa, kar me veseli, ne smem početi. Je pa težko, ker ljudje pogosto ne razumejo tega, kako je v plesu. Plesalci in plesalke imamo res veliko fizičnega stika, držimo se za roke, se objemamo in podobno. Z nobenim fantom v privatnem življenju se recimo štiri ure dnevno ne bom držala za roke, tako kot se s svojim soplesalcem.”

Študentka prava je velika ljubiteljica filmov
Ob vsakodnevnih treningih in številnih tekmovanjih je povsem razumljivo, da je študij ta hip na stranskem tiru. A Eva poudarja, da se zaveda, da vedno ne bo tako. »Bila sem vzgojena v tej smeri, da je pač za izobrazbo in neko varnost treba poskrbeti. Res da študiju trenutno ne namenjam osrednje pozornosti, a ni mi vseeno. Zanima me gospodarsko ali družinsko pravo, sodnica pa ne bi bila.”  Med svojimi karakteristikami izpostavlja, da je zelo trmasta in vztrajna. »Grem pa lahko iz ekstrema v ekstrem. Po eni strani sem zelo odločna, vem, kaj bi rada, po drugi strani pa sem zelo sramežljiva in negotova,” še dodaja postavna 20-letnica, ki se rada vrača domov v dolenjsko prestolnico, med prostim časom, ki ga ni veliko, pa najraje gleda filme – mjuzikle, klasične plesne filme… Film “Shakespeare in love” in “Levji kralj” pa sta med tistimi, ki ju gleda najraje, večkrat, vedno znova.