Spomnim se, kako sem v najstniških letih z zanimanjem spremljala lepotne izbore po Sloveniji in svetu ter mnoge glamurozne prireditve, ko se nisem mogla nagledati svečanih oblačil estradnic, ki so se (ene bolj, druge manj) razgalile pred fotografskimi objektivi in kamerami ter iskale svoj trenutek, da zablestijo še bolj kot drugi. Tudi potem, ko sem že odrasla in sem si novinarske izkušnje pridobivala pri različnih medijih, sem bila večkrat del takih prireditev, na katerih ni manjkalo glasbenikov, športnikov, umetnikov, tako ali drugače znanih medijskih osebnosti.
piše: Sabina Gosenca
A bolj ko sem hodila na te prireditve, manj sem se dejansko počutila del njih. Kot da ne sodim tja. Če sem na začetku še imela v sebi tisti občutek »pomembnosti«, ker sem pač imela priložnost biti med povabljenci, ter sem dobesedno »požirala« vse občutke ob srečanju z estradniki ali zgolj opazovanju nekega dogodka, pa sem danes glede tega povsem drugačna oseba.
Penina in razne dobrote, uspeh ali vsaj želja po njem, množica v pričakovanju… To so le nekatere izmed skupnih točk dveh dogodkov, katerih del sem bila v minulem tednu. 500 podjetnic v Austria Trend Hotelu in Viktorji 2012 v Cankarjevem domu. Na prvem v vlogi povezovalke programa, v tandemu z izredno simpatičnim Domom Valičem, na drugem kot voditeljica športa na Planet TV.
Dogodka, ki sta pustila globok vtis, predvsem pa sta mi dala potrditev, da točno vem, kaj hočem v življenju in česa ne… kaj me navdihuje in motivira ter čemu se želim izogibati… v kaj verjamem in čemu ne pripisujem nobene vrednosti.
Viktorji 2012 me z izjemo nekaterih redkih trenutkov niso navdušili. Nikakor ne bi želela, da bi kdo to razumel, da mi kaj ni bilo všeč (na primer med voditelji, nastopajočimi, nagrajenci). O tem, kdo je bil na odru in v rokah držal zlati kipec, v tem zapisu ne bom govorila. Ne sodim, privoščim pa uspeh in zadovoljstvo prav vsem! Pa še prireditev je bila v neposrednem prenosu na Planet TV, kjer delam…
Še najboljša je bila zabava, ki je sledila po prireditvi. V čudoviti turkizni svetlikajoči obleki, ki jo je sešila Mojca Celin, sem se dobro počutila, hrana je bila vrhunska, glasba v živo tudi, bila sem izredno vesela snidenja z nekdanjimi sodelavci /kami z revije Nova, Radia 1, nekaj znanci iz mojega rodnega kraja, da o druženju z ekipo Planet TV, s katerimi se pravzaprav srečujemo vsak dan, ne govorim. Čeprav so me pošteno bolele noge od novih salonarjev z visoko peto, sem zdržala do pol dveh ponoči, potem pa ne več. A ob odhodu sem se počutila tako prazno… nisem čutila prave energije, nisem čutila sebe. To pa mi je v življenju zelo pomembno.
Vprašali se boste, zakaj? Odgovor je preprost. Take prireditve so vse prevečkrat eno samo razkazovanje, navzven vidiš nasmejane obraze, ki si čestitajo, se objemajo, pozirajo pred foto objektivi… a le malo je pristnosti v vsem tem. Kajti čutiti je tudi zavist, marsikomu konkurenca ne paše, marsikdo v Viktorjih išče zgolj priložnost za še dodatno promocijo. Tako pač je v svetu estrade. »Morda ne sodim vanj,«pomislim. Pa ni prvič.
Obožujem svoje delo, že v 8. razredu OŠ sem vedela, da hočem biti športna novinarka, da je televizija tisti medij, ki me najbolj privlači. A želim, da si me ljudje zapomnijo po tem, kakšne prispevke pripravljam, kakšne oddaje ali prireditve vodim, kakšen vtis pustim ob prvem pogledu in stisku rok… Želim, da govorijo moja dejanja, ne obleke, ki jih nosim, ali slike v medijih, ki se bolj kot ne osredotočajo na to, kdo je imel izrazitejše oprsje ali kdo je bil brez spodnjega perila… Želim biti v pomoč drugim, če to želijo, želim motivirati in ustvarjati, tako kot vselej, z dušo in srcem. Ker s tem razvajam tudi svojo dušo.
In zdaj tisto, zakaj sem sploh omenila še drugi dogodek, 500 podjetnic. Ambicije, karizma, energija, želja po uspehu, motivacija, želja po medsebojnem sodelovanju, pomoči na podjetniški poti, širjenje obzorij, prenos znanja in izkušenj in obilo pozitivne energije – to je tisto, kar je zaznamovalo dogajanje 13. marca v Austria Trend Hotelu v Ljubljani. Z Domnom Valičem sva se odzvala povabilu štirih izjemnih žensk, Marte Turk, Urše Žorž, Zorice Jakolin in Petre Škarja, da povezujeva dogodek na svojevrsten način – mladostno razposajeno, preprosto, živahno. Uspelo nama je! Ker sva bila to, kar sva. Podjetnice so razkrivale svoje zgodbe o uspehu, neštetokrat so me ganile s svojimi izpovedmi, poslovnimi vizijami, sanjami, ki jih sanjajo že vrsto let in so vsak dan znova bližje k njihovi uresničitvi… Tam sem dejansko jaz bila – JAZ. Željna novega znanja, novih poznanstev, novih znanj… Z občutkom, da me lahko vsaka oseba v dvorani nekaj nauči. In ta neizmerna energija se širi naprej tudi po končanem dogodku.
Ljudje smo različni. Vsakemu, prav vsakemu izmed vas, iz srca želim, da najde svojo pot, na kateri bo lahko ustvarjal in se ne bo rabil pretvarjati… pot iskrenosti, ljubezni do sebe in vsega, kar ponuja življenje!
Vsem, ki so jim prireditve tipa Viktorji všeč – super! Meni pa je po zadnjih nekaj dneh jasno: na dogodek 500 podjetnic grem z veseljem še kdaj, za Viktorje pa tega ne bi mogla reči. Kajti ne bom pozabila občutka praznosti in osamljenosti, ko sem odhajala iz Cankarjevega doma… ter na drugi strani občutka neizmernega ponosa, hvaležnosti in pozitivne energije, s katero so me napolnile podjetnice vseh generacij iz vse Slovenije. Punce, hvala vam za to!!!
Sorodne povezave:
