Kot dijakinja Šolskega centra Novo mesto je Manca Lutman plesala pri Afnah, po maturi pa prvič odpotovala v London... Očaral jo je. Tako zelo, da se je kmalu vrnila, četudi je zaradi tega pustila študij v Ljubljani. A sledila je svojim sanjam. Septembra je obeležila tretjo obletnico bivanja v britanski prestolnici.

piše: Sabina Gosenca

 “Sama sem svoje poglavje v Londonu začela kot au pair, varuška, za eno leto pri družini, ki me je sprejela kot svojo – še vedno se vračam k njim vsaj dvakrat na leto. Moram priznati, da sem bila zelo navdušena ko sem prispela (z enim samim kovčkom, zdaj imam opremljeno celo stanovanje!), tako da nekega strahu niti ni bilo, je bila pa au pair služba moja odskočna deska,” obuja spomine Manca, ki je po svojem prvem obisku Londona odšla nazaj v Slovenijo in doživela utrip študentskega življenja v Ljubljani. A le za hip.

Pogumno in odločno na poti k sanjam
“Že od prvega dne študentskega bivanja v Ljubljani sem vedela, da to ni to. Svet je ogromen in ostati v slovenskih mejah je za moje pojme grozno zadušljivo. Seveda, to sporočiti najbljižjim ni bilo lahko in zato sem jaz pogumno po prvih nekaj mesecih pustila fakulteto v Ljubljani, začela iskati družino, pri kateri bi bila au pair, in kupila letalsko karto – šele potem sem začela z razlago in pregovarjanji z najbližjimi. Ampak, tako razmišljam, včasih je potrebno zbrati malce poguma in slediti sanjam, ne glede na to, ali se drugi s tem strinjajo ali ne.”

Svoboda in udobje za dušo
In pred dobrimi tremi leti je tako res odpotovala. Delno tudi zato, ker se je želela plesno izobraževati. London je pač za takšne ljudi, ki brez plesa ne morejo živeti, idealen kraj, saj raznih delavnic ne manjka. V tem času, odkar je zdoma, je med drugim je delala tudi v McDonaldsu, zdaj pa – kot pravi sama! – ima svojo sanjsko službo in končuje zadnji letnik fakultete. “Moje življenje je trenutno tipično nerutinsko, ampak zelo zadovoljivo. Trenutno pišem diplomo in končujem študij kreativnega pisanja (Bachelor Honours degree). Hkrati delam v Lush cosmetics, katerega imamo tudi v Ljubljani in Mariboru. Lush je bil delček mojih sanj in začrtanih ciljev in zelo sem vesela, da sem del tega že skoraj dve leti!” Kot dodaja, ji London predstavlja svobodo in udobje, “Pa ne po zunanjem videzu, ampak navznoter. Sama sem se vedno bolje počutila, če sem govorila angleško kot slovensko in izražanje v angleščini je zame zelo pomembno, tudi pri psihičnem razvoju.”

Ples ostaja njena strast
Kot članica plesno – navijaške skupine Afne je že kot dijakinja “rasturala” na parketu, del svojega življenja pa plesu posveča še danes. “Kadar nisem v službi ali na fakulteti, večino časa preživljam v plesnih delavnicah, poleti pa si tudi vzamem čas in kot prostovoljka plesno poučujem mlade.”

Delo krepi telo in duha
Kadar ima čas in ko jo povabijo, dela tudi v Karantania Delicatessen, ki je ena izmed stojnic, kjer se prodaja slovenska hrana. “Če se nahajate v Londonu, jo definitivno morate preizkusiti (v Southbanku Čez vikend in Covent Gardnu ob četrtkih),” dodaja Manca, ki ob vsem naštetem ureja tudi svoj blog. “Da ne boste mislili, da je to kaj nenavadnega – imeti dve ali tri službe je tu čisto normalno!”  Kot še pravi, so Slovenci v Angliji zelo spoštovani zato, ker smo navajeni trdo delati. Vseeno pa prilagajanje na novo okolje ni bilo lahko. “Najtežje se je bilo navaditi tipičnega angleškega slenga, ki se ga žal v Sloveniji ne da naučiti. Pri tem mi je najbolj pomagala družina, pri kateri sem bila au pair, sošolci iz fakultete in pa moji sodelavci. Vsak dan se naučim česa novega. Držim se pa tudi pravila, da se je potrebno učiti na svojih napakah, tako da sem se večino stvari naučila prav sama.”

Če jo obiščete, jo obdarite s Čokolinom ali Cedevito
V Slovenijo ne prihaja pogosto. Pa ne zato, ker ne bi želela, ampak ob vsem, kar počne, ji ne znese. Enkrat letno pride domov, za en teden. Če bi jo leto dni nazaj vprašali, kaj pogreša, bi rekla, da slovensko hrano. A stvari se spreminjajo. “Zdaj sem že par mesecev navajena na vegansko hrano in že kakšno leto prej sem bila vegetarijanka, tako da mogoče se mi včasih poželi kakšen Čokolino ali Cedevita, to je pa vse. Drugace pa pogrešam naravo in zelenje Slovenije in občasne izlete na morje.”

Študij dražji, a kakovostnejši
Ko jo povprašam o nekaterih bistvenih razlikah s Slovenijo, mi pričakovano odgovori, da je London definitivno dražji v vsakem pogledu, ampak so zaslužki temu primerni. Angleška minimalna plača je 1190 evrov, slovenska 784 evrov. Tudi šolanje je drugačno. “Medtem, ko tu plačujemo £3000 (od lani £9000) za šolanje (s tem, da imamo člani EU zagotovljeno državno posojilo), je pri nas študij večinoma brezplačen. Seveda se pa s tem tudi razlikuje kvaliteta študija – v Sloveniji je študij veliko bolj obširen kot tu in po mojem mnenju je ravno to razlog za nezadovoljnost slovenskih študentov,” pojasnjuje. Tudi glede nočnega življenja je v Londonu popolnoma drugače. “A ker sem človek, ki hodi ven enkrat na mesec, kadar mi urnik dopušča, ne morem predstaviti realne razlike med Londonom in Slovenijo.”

Anglija tudi njena duševna terapija
Manca ne skriva dejstva, da je bila kot najstnica zelo problematična. Imela je hude probleme z anoreksijo in depresijo. “Nisem se zavedala, kako resne so bile te težave, dokler nisem stopila ‘iz sebe’ in odšla v London. Takrat se je šele začelo duševno zdravljenje. Vedela sem, kako nesrečna sem bila v Sloveniji in končno sem zadeve vzela v svoje roke. “Choose your own happiness” je rek, katerega se držim še danes. Postala sem veliko bolj samozavestna, samostojna in na svet gledam drugače. Prejšnji problemi sedaj ne obstajajo več. Definitivno sem tudi bolj odprta in manj kritična glede vsega in nasploh gledam na življenje drugače – bolj svobodno. Ko metaforično enkrat padeš v vodo, ti ne preostane nič drugega kot plavati na površje ali utoniti. Sama sem se odločila, da splavam in se rešim.”

Domov le na oddih
Zanjo je tudi zato Anglija sanjska dežela. Ponudila ji je “terapijo” in možnost, da na življenje zdaj gleda bolj veselo. “Nekoč želim živeti tudi na drugih lokacijah, ampak trenutno vidim Anglijo kot svoj dom. V prihodnosti, če bom le lahko, si bom pridobila britansko državljanstvo. Slovenija bo vedno ostala kraj, kamor se bom lahko vračala, ampak moje poslanstvo je v Angliji.”

Kaj bi svetovala mladim, ki želijo zapustiti Slovenijo?

Manca pravi: “Sledite svojim sanjam. Velikokrat sem dvomila v svoje podvige in če ne bi, se bi preselila že prej. Starši in vsi ostali bodo razumeli, če si začrtate jasne cilje. Slovenija je majhna in vem, kako udobno je biti doma in cepeti za štirimi stenami, ampak pravo življenje vidiš šele, ko si popolnoma prepuščen samemu sebi in neodvisen od drugih – takrat šele začnes odkrivati samega sebe.”

In za konec še Mančino sporočilo v angleščini, ki je pomagalo tudi njej, ko je bila “na dnu”… Kot pravi, je bilo tudi to nekaj, kar je še pospešilo njeno selitev v London:

“When you want a thing bad enough to go out and fight for it,
To work day and night for it,
To give up your peace and your sleep and your time for it;
If only the desire of it makes your aim strong enough never to tire of it;
If life seems all empty and useless without it,
And all that you dream and you scheme is about it;
If gladly you’ll sweat for it, fret for it, plan for it,
Pray with all your strength for it;
If you’ll simply go after the thing that you want with all your capacity,
Strength and sagacity; faith, hope, and confidence, stern pertinacity;
If neither poverty nor cold nor famish nor gaunt
Nor sickness or pain to body or brain can turn you away
From the aim that you want;
If dogged and grim, you besiege and beset it, you’ll get it!”