Pred nekaj leti, ko sem jo spoznala, sva se “bolj grdo” gledali, priznam. Veste tisto, ko prikazujejo v ameriških filmih – spopad navijačic, zavist, tekmovalnost… Ona je bila del ene zasedbe, jaz sem vodila svojo skupino, kar pomeni, da sva bili “na nasprotnih straneh”. A že takrat sem v njej prepoznala izjemno naklonjenost športu, voljo, energijo, željo po uspehu. 22-letna Novomeščanka Diana Lapanović, ki ne skriva želje po novih dogodivščinah, je to poletje uspešno opravila prav poseben športni izziv. 

piše: Sabina Gosenca

Od športov sta ji še posebej blizu gimnastika in košarka. Prva je povezana z njenim otroštvom, druga ji je bolj blizu danes. “Kot otrok sem živela zgolj in samo za šport.Za gimnastiko,” obuja spomine in ob tem dodaja: “Svojega odraščanja ne bi za nič na svetu menjala z odraščanjem današnjih otrok. Medtem ko peskovniki v kotih samevajo, se oni prepirajo, kateri telefon je boljši. V času mojega otroštva nas je skrbelo samo to, da je pri roki gumintvist in da žoga ni spustila zraka. Živeli smo v blokovskem naselju, tako da ni manjkalo ne vrstnikov in tudi ne starejših fantov, ki so skrbeli za nas na igrišču. Če dobro pomislim, sem bila pridna punčka s porednim pridihom. Doma so mi dali vedeti, kje so meje, a so mi hkrati zaupali, saj so vedeli da so moje misli usmerjene v šport in ne bedarije.” 

Nepozabni EuroBasket 2013

S športom je tesno povezana še danes. Rada spremlja košarkarske tekme, lani pa je občutila prav posebno vročico EuroBasketa – kot prostovoljka. “Sicer pri izpolnitvi prijavnice to ni bila moja prva izbira, saj sem se hotela preizkusiti kot atašejka ene od ekip na prvenstvu. Kot ‘medijka’ sem delala v mix coni, prisostvovala na novinarskih konferencah, prenašala statistiko do novinarjev,… Gre za izkušnjo, ki bi jo vsakič znova ponovila. Marsikdo se je ‘vtaknil’ v to, da prostovoljno delo ni plačano. Jaz pa sem mnenja, da so mi poplačali tako, da sem spoznala ogromno ljudi iz sveta medijev in košarkarskih voda, spletla so se nova prijateljstva med prostovoljci, s katerimi smo še danes v stiku, s frutabelami, ki sem jih dnevno pojedla več, kot jih v celem letu(hahaha) in še in še. Moja kreativnost me je popeljala tudi v slovensko športno revijo Ekipa, hrvaški reprezetant Dario Šarić pa mi je po njihovi zadnji tekmi na prvenstvu podaril svoj ‘prešvican’ spodnji del dresa.”

Izziv, ki se mu ni mogla upreti

Letošnje poletje se je lotila posebnega športnega izzva – »Squat challenge« (izziv počepov). “Gre za enomesečno rutino, pri kateri te prvi dan čaka 50 počepov, enaintrideseti dan pa 250. Delaš tri dni zapored, četrti dan počivaš. Z vsakim dnem te čaka 5 počepov več, po dnevu premora pa 20. Ko sem prvega julija videla, da me zadnji dan čaka 250 počepov, sem si mislila, da je to prenaporno. A iz dneva v dan so počepi vse lažji. Mesec se mi je še prehitro obrnil, kajti dejansko sem uživala v tem, sploh ko sem na koncu videla rezultate. Deluje, preverjeno! Samo pravilno morajo biti izvedeni in brez goljufanja!” pravi Diana, ki je motivacijo za ta podvig črpala iz poškodbe kolena, ki jo je prisilila k več mesečnemu počitku. “Začela se mi je nabirati odvečna maščoba, mišice so postajale ohlapne, jaz pa obupana. Nekje pač moraš začeti in ta izziv se mi je zdel kot nalašč za to. Sama vadba dvigne zadnjico in najbolj krepi ritne in stegenske mišice, kar mi trenutno ustreza!” Ob tem dodaja, da si želi telo še bolje izpopolniti. “Trenutno se ukvarjam predvsem z nogami in zadnjico, s katerima še nisem čisto zadovoljna.”

Malenkosti so tiste, ki štejejo.

Zase pravi, da je punca z izjemno močnim karakterjem, ki skoraj vedno ve, kaj hoče in kaj ne. “Po duši športnica in avanturistka, ki obožuje adrenalin. Največ pozornosti usmerjam v izpopolnjevanje same sebe, tako fizično kot psihično. Zelo rada preberem kako zanimivo knjigo, se družim in poklepetam s prijatelji ob dobri kavi, pišem svoje življenjske zgodbe in se sproščam ob glasbi in njihovih besedilih. Sem zelo natančna in direktna oseba. Pri ljudeh cenim predvsem iskrenost in poštenost. Majhne pozornosti, malenkosti, tako z moje kot iz strani drugih, se mi zdijo nadvse prisrčne. Vedno pravim, da se na ljudi lahko spomniš tudi takrat ko ni rojstnega dne, Valentinovega itd. Zakaj ne bi podaril vrtnice mami 10.8., ko se ne praznuje oz. proslavlja ničesar? Malenkosti so tiste, ki štejejo.” Ne zanika, da je še pred nekaj meseci zelo črnogledo razmišljala o svojem življenju in dogajanju v svetu. Danes pa je ta pogled popolnoma drugačen, bolj optimističen. “Vem, da se stvari, dobre ali slabe, zgodijo z razlogom in da iz vsake lahko potegneš izkušnjo, ki ti bo v nadaljnjem življenju prišla prav. Imam pa včasih občutek, da naš svet počasi tone. In dokler ne bo vsak pri sebi začel razščiščevati, do izboljšav ne bo prišlo. Če se lahko dotaknem dveh primerov, ki me izjemno motita, bonton in športna aktivnost ljudi, ki sta čedalje slabša!”

 V Avstraliji do posebnega spoznanja

Že od najstniških let je velika ljubiteljica potovanj. Eno zadnjih njenih večjih potovanj in kot pravi sama, največja izkušnja v njenem življenju, je bil obisk Avstralije. “Prvi razlog za potovanje je bila sigurno družina(teta, stric, sestrična, bratranec), ki že več kot desetletje živijo tam. Drugi razlog je seveda država sama po sebi. Tretji pa ta, da sem se hotela odmakniti od življenja tukaj. Menila sem, da rabim oddih na drugem koncu sveta in med drugimi ljudmi. A sem kmalu dojela, da za čiščenje lastnega podstrešja ne potrebuješ pobega daleč stran, ampak samo pogovor sam s seboj,” danes pravi Diana, ki je v Avstraliji bivala dva meseca in pol. A želela bi si, da bi bilo krajše. “Ne zato, ker je dolgočasna, daleč od tega, a zato ker sem potovala sama. Sorodniki, h katerim sem potovala, si niso vzeli časa za oglede, a za dekle kot sem jaz, ni varno, da sama tavam po Melbournu. Prvi in zadnji trije tedni so bili super, saj sem si s sestričninim stricem ogledala več kot dovolj. Nisem ena od tistih, ki jih muči domotožje, a v tem primeru sem si ves vmesni čas želela vrniti domov k svoji družini in prijateljem. Avstralija oziroma Melbourne, kjer sem bila stacionirana jaz, je prekrasno mesto. Nudi vse od nočnega življenja pa do lenarjenja v nacionalnih parkih sredi centra. Ogledala sem si muzeje, katerih vstopnine so blazno visoke, se sprehajala po nakupovalnem središču, ki ima več kot 600 trgovin, pila najboljše kave( poleg moje seveda haha) in se prenažirala s torticami, si pogledala tekmo avstralskega nogometa v živo in bila v občinstvu avstralske Tv oddaje. Najlepši del potovanja se mi je zdela pot, ki se imenuje Great Ocean Road. Celotna pot v eno smer je dolga 800km, a je vredna vožnje. Na koncu poti, pri Dvanajstih Apostolih, sem doživela dih jemajoč sončni zahod!” pravi o deželi tam spodaj. Še bi potovala tja, a ne sama, temveč s prijatelji. Si pa med drugim želi obiskati tudi Dominikansko republiko in Filipine.

Tujina ni izključena

Več kot očitno je, da jo šport navdušuje, potovanja tudi. A delo, ki ga opravlja (natakarica), z njima nima prav veliko skupnega. A za kruh je nekako treba zaslužiti. “Sem mnenja, da so tisti, ki s strastjo opravljajo svoj poklic in pri tem še dobro zaslužijo, zadeli na loteriji. Trenutno mi gostinstvo plačuje mesečne stroške in v tem primeru je to dovolj. A če se mi v prihodnosti pokaže možnost dela na teh dveh področjih (šport, potovanja) ali mogoče na področju mode, seveda za solidno plačilo, spustim skodelice za kavo iz rok v istem momentu,” pravi Diana, ki se želi preizkusiti tudi na delu v tujini, se naučiti ruskega jezika, ustvariti družino, ko bo čas za to in prepotovati svet.

MINI INTERVJU ZA KONEC:

Ko se zbudiš, na kaj oz. na koga največkrat najprej pomisliš?
Če mi bo tisti bumbar odpisal ali ne. Hahaha. Šalo na stran. Verjetno pomislim, kateri dan v tednu je in pa kaj bom jedla za zajtrk. Haha.

Če bi imela možnost, da ti zlata ribica izpolni tri želje, katere bi to bile?
Prva želja bi bila nedvomno zdravje moje družine in mene. Druga želja bi se nanašala na denar, in sicer kak priliv več na mamin bančni račun. Kot tretjo željo bi jo prosila, da me pomladi za 10 let, saj bi se tako vrnila v gimnastične vode.

Ker tale intervju oziroma članek pripravljamo z rubriko »Zmagovalka«, seveda ne gre brez vprašanja: kateri ljudje so zate zmagovalci? Kakšna je formula za uspeh?
Zame so zmagovalci tisti ljudje, ki v življenju počnejo, kar jih veseli. Tisti, ki so skozi svoje življenjske izkušnje postajali trši in močnejši. To so tisti ljudje, ki ne dovolijo, da jim kdo greni življenje, saj vedo, da je moč v njih samih. Formula za uspeh je pri vsaki osebi drugačna. Nekateri rabijo bolj zapletene, spet drugi malo manj. Uspeš pa lahko samo, če se ne oziraš na ljudi, ki so nevoščljivi, in če verjameš vase. Dokler ne zaupaš, da si sam pri sebi edini, ki se lahko popelješ do uspeha, se to ne bo zgodilo.

Kakšen bi dala naslov knjigi, ki bi govorila o tebi in tvojem življenju?
Nič mi ne pade na misel. Najbrž bi se odločila za naslov, ko bi do izdaje le-te prišlo. Odvisno bi bilo od takratnega razpoloženja in zgodb v knjigi. Edino mogoče nekaj v smislu »S petkami skozi izkušnje« ali pa »Nove petke. Nova zgodba«.