»Sreča je zame to, ko občutim nekakšno notranjo toplino in se mi kotički ustnic samodejno privihajo navzgor. Največkrat so za takšno stanje duha krivi moji najdražji, samozavest, zadovoljstvo s seboj in svojim delom,« pravi 23-letna Novomeščanka Barbara Vidmajer. Skorajda ne mine dan, ko ne piše, snema, sprašuje, raziskuje… Pri svojem novinarskem poslu neizmerno uživa in z optimizmom zre v prihodnost. Ni še rekla zadnje besede, gotovo ne. 

piše: Sabina Gosenca

Svojo novinarsko pot je začela praktično že v osnovni šoli, ko je ustvarjala svoj časopis, radijsko oddajo skupaj s sosedo – vendar je bila vse skupaj bolj igra. »Ne bom pozabila, kako sem skakala po vinogradu s kuhalnico in delala intervjuje, seveda, to je bil namišljen mikrofon, jaz pa sem spraševala in raziskovala,« obuja spomine. »S sosedo sva se snemali na kasete, upam, da tega ni nikjer več oziroma da tega nihče ne dobi v roke!« doda v smehu. Slovenščino je oboževala že od nekdaj, to je bil njen najljubši šolski predmet, rada je pisala spise in podobno.

V srednji šoli je pisala za šolski časopis Stezice, med poletnimi počitnicami pa je na mesečniku Novi Medij in Radiu Krka prvič zares izkusila, kaj pomeni novinarsko delo. »Na Radiu Krka sem nato ostala tri leta, kjer sem delala kot novinarka in moderatorka, poleg tega pa sem skupaj s fotografom Jernejem Kokolom ustvarjala glasbene prispevke za spletni portal Infoglasbeni.net,« obuja spomine.

Kot zagreta študentka novinarstva se je že takoj v prvem letniku priključila Društvu študentov novinarstva FEJS in vsa 4 leta pisala za novinarsko glasilo Klin, v sklopu društva je vodila okroglo mizo Preiskovalni novinarji na delu in pred kratkim s pomočjo profesorja Marka Milosavljevića organizirala strokovno ekskurzijo v London za študente novinarstva. Priložnost je imela voditi tudi nekatere prireditve, ena večjih je bila recimo lanska 35-letnica podjetja Kolpa. Obvezno študijsko prakso je pridobila na Valu 202 in kasneje tudi na Planet TV.

»Dve leti sem novinarka in voditeljica študentske spletne televizije Šouvizija, kjer ustvarjam svojo oddajo Študentske zadeve, s katero hočem študentom približati številne aktualne pereče tematike, ki jih velike televizije včasih zapostavijo. Junija pa sem se priključila novomeškemu dopisništvu Televizije Slovenija, kjer pod mentorstvom novinarke Petre Držaj ustvarjam prispevke za informativno oddajo,« o trenutnih aktivnostih pove simpatična Dolenjka.

Meni, da nikoli ni čas kislih kumaric, kot poletnemu, dopustniškemu obdobju radi pravijo v medijskih vodah. »Vedno se da najti dogodke, a se je treba malce bolj poglobit v kakšno tematiko, niso vedno dovolj le copy – paste variante s portalov. Treba se je družiti z ljudmi, iskati zgodbe preko osebnih kontaktov, ne le denimo na novinarskih konferencah.«

Ni ji žal, da je izbrala to pot

Ve, da ima vsak medij svoj čar. “Radio mi je všeč, ker je hiter, ker je odziven… tudi sama imam radio ves čas prižgan. Ni tisti medij, ki rabi vso tvojo pozornost, ampak lahko delaš ob tem še druge stvari, a zgodbi vseeno prisluhneš. Vse manj mi je zanimiv časopis, tisk pač izgublja svoj pomen. Internet prevzema oblast, ima možnosti zvočnih in video posnetkov, povezav vsepovsod, fotogalerij. Brez tega si življenja ne bi mogla predstavljati, pa družabnih omrežij tudi ne smem pozabit. Televizijo pa spoznavam podrobneje v zadnjem času, toliko enega dela je za vsakim prispevkom… Se še malce lovim, priznam, ker je treba v zelo kratkem času povedati zgodbo, ki bo atraktivna.” Pa bi se še enkrat odločila za študij novinarstva, če bi lahko zavrtela čas nazaj? “Ja, bi se. Ni mi žal, da sem izbrala to pot, čeprav se o vlogi novinarjev in temu poslu v zadnjem času govori veliko slabega in zaradi več razlogov (medijske zakonodaje, škandalov ipd.) novinarji pogosto dobijo negativen prizvok. A prav zato menim, da se je treba bolj poglobiti v druga področja, razširiti obzorja. Fakulteta nam da zelo široko, splošno znanje, nihče pa ni specialist. Zato se dogajajo napake, včasih tudi nedopustne.”

Bi sprejela vlogo senzacionalistične novinarke za dobro plačo? “To je vsekakor dilema, s katero se zdaj z mojimi vrstniki, študenti novinarstva, pogosto soočamo. Šla sem v novinarstvo zato, ker sem ljubiteljica resnice. Želim predstaviti nekaj, tako kot je, pa da si ljudje sami ustvarijo mnenje, ne da jaz delam zgodbo iz nič, čeprav bi bila v tem primeru bolj plačana. Zaenkrat imam še to možnost, da za mano stojijo starši, da tudi, če delam prakso, ki ni plačana, lahko to počnem… ko bom pa res na svojih nogah, pa vseeno mislim, da se ne bom nagibala k senzacionalizmu, ampak se bom lotila zgodbe tako kot treba.” 

Petje, knjige, potovanja… življenje je lepo!

Kadar ne ustvarja novinarskih zgodb, se prepušča glasbi. »Že odkar pomnim, pojem pri pevskih zborih, februarja pa sem v Mešanem pevskem zboru Pomlad prevzela pomembno vlogo, predsednice zbora. Poleg glasbe me sproščajo tudi dobre knjige in potovanja, ki jih skrbno načrtujem. Preostanek prostega časa porabim za druženje s prijatelji in udejstvovanje v Dobrodelnem društvu Rotaract klub Novo mesto,« kar ne konča z naštevanjem aktivnosti, ki ji popestrijo življenje. In veste kaj, pri vsem tem, ko govori o tem, opazim, da niti malo ni negativno usmerjena, govori z navdušenjem, optimizmom, življenjske energije ji res ne manjka! No, pa vendarle priznava, da ni vedno vse tako lepo. »Zase bi rekla, da sem zelo vztrajna, odločna, energična in tudi otroško radovedna. Malo manj sem ponosna na svojo trmo in priznam, da stvari velikokrat vidim bolj pesimistične, kot so morda v resnici.«

Ljubezen, prepletena z delom in zabavo

Ob vsem, kar počne, je pika na i podatek, da je srečno zaljubljena. Črt se ji večkrat pridruži na njenih novinarskih podvigih, zadnje čase kot snemalec. »Midva sva “super” kombinacija – arhitekt in novinarka, oba s precej fleksibilnim delavnikom. Za nameček imava še precej drugačne navade – jaz vstanem zgodaj zjutraj in skušam biti že dopoldan kar se da produktivna, on se svojih reči loti šele zvečer in zna bedeti precej pozno v noč. Kljub vsemu z dobro organizacijo časa uspeva najti tudi trenutke zase in najine prijatelje, ki so se počasi navadili, da tudi na koncertih ne feštava, temveč delava.«

Zmagovalna miselnost

“Mislim, da smo zmagovalci takrat, ko nam uspe tisto, kar smo si zadali – ko dosežemo osebne cilje in občutimo zadovoljstvo. Cilji pa so lahko seveda vsakodnevni napori, prepreke, ki jih premagamo – naj bo to osvojen Trdinov vrh, perfektno spečena potica, ocena 10 na izpitu, odlično napisan članek … Vsak dan pa si moramo postavljati nove, višje cilje, sicer bi bilo naše življenje dolgočasno, mar ne?” zaključuje Barbara, ki se bo po diplomi, katero načrtuje to jesen, vpisala na bolonjski magisterij na FDV. 

Jaz pa lahko ob vsem tem, kar sem izvedela o njej, ter dveurnem klepetu, ki je minil kot bi trenil, rečem le:

“Ponosno, odločno in pogumno naprej! Zvezde so na tvoji strani, Barbara! Ker veš, kaj hočeš… in ker si temu, kar počneš, predana z dušo in srcem.”