»Prepričana sem, da bi me v življenju odneslo v napačne vode, če ne bi bila v dvorani, se učila discipline, odgovornosti, pripadnosti, timskega dela, če ne bi razvijala odnos do sebe in sočloveka.« Tako pravi Ljubljančanka Sanda Ždral, ki je s športom povezana že od malih nog. Njene sanje so se vrtele okoli baleta, želela je postati prima balerina. Celo naskrivaj je odšla na avdicijo, a zaradi pomanjkanja financ ni začela s treningi. A ples je danes vseeno njena največja strast. To smo lahko opazili tudi na lanskem EuroBasketu, kjer je zaključila svojo plesno kariero med Zmajčicami.

piše: Sabina Gosenca

»Spominjam se dneva, ko je neka čudna teta prišla na uro telovadbe v OŠ in nas raztegovala, na koncu pa mi je dala listek, naj se pridružim skupini ritmične gimnastike. Ker nisem vedela kaj je to, sem doma jokala in rekla, da ne grem. Mama je takrat rekla: ” Dobro, pa ne greš!” in to je bil razlog, da sem se vseeno udeležila prvega treninga v Narodnem domu,« se svojih športnih začetkov spominja Sanda. »Vedno sem morala kljubovati in če mi je kdo rekel, da nečesa ne smem ali ne morem, me je to samo še bolj podžgalo. Kot deklica sem bila zelo zaprte in sramežljive narave. Vedno sem bila v svojem svetu in vedno sem grizla do konca, če sem si nekaj želela. Po vsakem treningu sem trenirala še doma. Oče me je npr naučil most in špago,« obuja spomine na svoje otroštvo.

Pravi, da je bila v OŠ edina športnica v razredu in zato ‘čudna’. »Vsi so hodili na izlete, jaz na trening, vsi so se igrali na igrišču, jaz sem bila v dvorani… Morda sem nekatere zbadljivke težje prenašala, ker sem bila zelo občutljiv otrok. In če si bil ‘čudak’ in še odličnjak, si nase privlekel marsikatero grdo besedo. Tudi tepla sem se, kadar mi je kdo nagajal. Vedno ampak vedno sem pa vse odklopila v dvorani, uživala v ritmični gimnastiki in glasbi. Komaj sem čakala na uro, ko me je oče peljal na trening. Danes sem prepričana, da bi me v življenju odneslo v napačne vode, če nebi bila v dvorani, se učila discipline, odgovornosti, pripadnosti, timskega dela, če ne bi razvijala odnos do sebe in sočloveka. To so zares tiste osnovne stvari, ki mi jih je dala ritmična gimnastika. Bolna, zdrava, zaspana, utrujena… ni bilo pomembno. Na treningih nisem manjkala nikoli.«

Nepozabni EuroBasket 2013

Vrsto let je plesala pri Zmajčicah, nazadnje lani na EuroBasketu. Že več kot deset let je aktivna tudi kot trenerka. Trenutno vodi 4 plesne skupine in eno telovadno skupino starejših. »Pred EuroBasketom sem imela dveletno plesno pavzo. Eurobasket me je zvabil nazaj na plesne podije. Želela sem zaključiti plesno kariero na pravi način, predvsem pa sem si želela še enkrat podoživeti občutke, ko plešeš, se odklopiš in se zaviješ v magično energijo gledalcev in navijačev na tekmi – Podoživeti čiste občutke sreče. Občutki z Eurobasketa mi bodo za vedno ostali v živem spominu. Še danes, ko stopim v Stožice zavoham tisti vonj Eurobasketa in nostalgično odplavam vanj. Mislim, da si bom poleg vseh občutkov najbolj zapomnila to, da sem si razbila glavo, ko smo se odpravljale na splav v Kopru. Dekleta so šla na splav nastopati, jaz pa v bolnico na šivanje. Tako je, ko raje ‘potapljaš ladjice’, kot pa plešeš. Drugače pa zelo težko izpostavim karkoli. Vsak poletni trening, vsaka vožnja, vsak make up pred nastopom, vsako iskanje oblekic, vsak spisek koreografij, vsak nastop, vsako slikanje, ..vse, vse, vse je bilo tako noro dobro. Presenečena sem bila že na tekmah, kjer ni bilo slovenske reprezentance. Navijači so bili fantastični. Slovenske tekme so bile pa polne emocij. In mislim, da nikoli več ne bom doživela, da je Slovenija ENO.«

Vse je v glavi

Mnoge ženske ji lahko zavidajo izklesano telo. A sama pravi, da nikoli ne bo povsem zadovoljna. »Imam visoke standarde glede sebe in sem perfekcionist, kar pomeni, da mi nikoli ne bo vse štimalo. Ampak mi tako ustreza. Tako se ne ustavim, to me žene naprej, da ne zaspim. Sploh, kadar imam tista obdobja lenobnosti, mi moja glava vedno začne utrujati do take mere, da se zmigam in se vržem ponovno v ritem. Definitivno pa je vse v glavi, vprašanje je samo, kaj si postavimo vanjo. Težko je najti tisto pravo ravnovesje med željo, utopijo in dejanskim stanjem, se pa trudim!«

Ples ni njena edina strast

Sanda pravi, da je zaljubljena. Ne le v ples, temveč tudi v morje, potovanja in kinder jajčke. »Vzljubim vsako osebo, ki mi ga podari. Lahko rečem, da so moja šibka točka,« dodaja hudomušno. Obožuje odkrivanje novih kultur, kulinarike in skritih kotičkov v naravi. Njena velika strast je tudi pisanje. »Napisani imam dve knjigi, ki ju še nisem izdala, pride pa tudi to na vrsto ob pravem času. Človeško delovanje, razmišljanje in odnosi, so področje mojega pisanja.«

Nova znanja so dobrodošla

Zadnja leta se Sanda izobražuje tudi na področju alternativne in psihološke znanosti. »Od malih nog so me take stvari privlačile, ogromno psiholoških knjig sem prebrala, zdaj se pa precej aktivno udeležujem različnih izobraževanj in delavnic. Predvsem so v športu dobrodošle metode umirjanja uma in metode regeneracije telesa. Znanje tudi prenašam na svoja dekleta, predvsem takrat ko se mi zasmilijo od napornega treninga ali pa ko vidim, da potrebujejo off od vsega. Na splošno me zanima vse, kar je misteriozno bodisi vesolje ali pa ljudje. Moja velika ljubezen pa sta tudi moja dva nečaka, nečakinja pa je na poti in jo že komaj čakam, da jo ‘zmečkam’.«

Preko zabave do popolne postave

Lotila pa se je tudi posebnega projekta, kot osebna trenerka. Prvotno je imela idejo, da bi izvajala vadbo na domu, ker je mnogim nerodno iti v fitnes ali nimajo časa. »Sem zagovornik telovadbe z lastno težo in menim, da se vse lahko doseže brez težkih uteži. Nikakor pa nisem proti fitnesu, tudi sama ga obiskujem, kadar mi čas dopušča. Idejo so mi vcepile moje Zmajčice. Ko sem njih gnala s kondicijskimi treningi, se je vedno našla ena, ki je rekla: Ti bi to morala delat skoz! Beseda na besedo in so me prepričale. Darja je dala idejo za slogan Preko zabave do popolne postave in se je začelo. No, nobene stranke na domu nisem dobila. Ljudje so še vedno nezaupljivi in tudi leni. Sem pa začela voditi vadbo za vse, ki so stari nad 30 let, na Gimnaziji Bežigrad, vsak četrtek ob 17. uri. Namenjena je vsem, ki se želijo dobro zabavati in trenirati. Res se vsak trening zgodi vsaj en napad smeha. Veliko tudi treniramo. Združila sem znanja iz ritmične gimnastike, baleta, plesa, fitnesa, teka čez ovire in atletike in ustvarila svojo vadbo. Vadba vključuje ogromno dela z lastno težo, kondicijskih vaj in vaj za moč, pa tudi stretchinga nam ne manjka.«

Kot pravi, si želi zvabiti še več navdušencev v dvorano, se sčasoma preseliti tudi v naravo in razširiti vadbo še na kakšno drugo šolo. »Delam pa veliko na tem, da se naslednje šolsko leto vključim v čim več šol, to je nekako cilj.”

Vztrajnost odpre železna vrata

Sanda je pred kratkim dobila tudi svojo rubriko v reviji Lady, od aprila dalje bo imela svojo rubriko tudi na portalu Triumfator.si. »Nikakor si nisem mislila, da bom kdaj delila nasvete o zdravem načinu življenja, še manj pa sem si mislila, da bom kdaj imela svojo rubriko v reviji. Vedno sem si bolj želela pisati kolumno o medsebojnih odnosih. Morda je ravno to moja prednost, da sem zelo odprta za nove zadeve in možnosti. Nikoli nisem fokusirana samo na eno stvar v življenju, vedno sem na 1000 koncih. Mislim, da ozaveščanje javnosti o zdravem načinu življenja ni moje poslanstvo. Šport in vse povezano z njim, je samo moj stil življenja. Drugače kot tako, enostavno ne znam. Če pa vsaj eni osebi koristi moj nasvet ali če vsaj eno osebo premaknem izpred TV, potem sem naredila vse. Predvsem ljudje radi gledajo revije in si mislijo :”kaj bi dal/a, da sem taka..”, redko kdo bi pa dejansko stisnil zobe prvi mesec in naredil ta ključni korak. Premalo ljudi se zaveda, da se telo po enem mesecu navadi na drugo prehrano in vadbo in da vse skupaj ni tako boleče in nevzdržno. Večina jih žal popusti in obupa po 14 dneh ‘mučenja’.”

Pravi,m da ima ogromno razlogov za hvaležnost. »Hvaležna sem vsem, ki me imajo radi in me spoštujejo. Ogromno hvaležnosti pa gre tudi vsem tistim, ki so me spotikali, bili zlobni in nevoščljivi. Ljudje, ki te imajo radi in te spoštujejo so tvoja opora in potrditev, da delaš prav. Vsi ostali pa so gonilna sila in veliki učitelji, katere moramo srečati skozi naše življenje.« Pravi, da je njen moto »Vztrajnost odpre železna vrata.« Bralcem bi rada povedala, naj se naučijo poslušati sebe in vztrajati. Včasih te ena pot zapelje popolnoma drugam in do tja ni možno priti z načinom obupavanja in prehitrega odnehanja. Moji otroci v dvorani ne smejo reči sledečih besed: ne znam, ne zmorem, ne bom. Potrebno je samo narediti in to je to. In jutri ponoviti, in naslednji dan spet, pa spet in spet, dokler se ne usede in zapečati. Predvsem pa ljudje nebi smeli doživljati zdrav način življenja kot napor, temveč kot zabavo. Zabavno se je spotikati v naravi, zabavno je čutiti telo dan po športu, zabavno je imeti super prebavo, zabavno je biti ponosen nase in to izžarevati, najbolj zabavno pa je to, da vse te stvari lahko počnete sami ali v družbi. Kaj lepšega kot to?!” 

 Če bi radi spremljali Sando tudi na Facebooku, kliknite “LIKE” za stran Preko zabave od popolne postave.