»Ponosna sem, da sem za svoj uspeh zaslužna sama, nihče mi ni ničesar prinesel na pladnju in nič mi ni bilo podarjenega,« izpostavlja Dunja Gačnik, predana športu že od malih nog. V zadnjih letih ji je ukvarjanje z njim preraslo v posel, izobraževanje pa je prav zaradi tega, ker ji ni vseeno, kako bo s svojim delom vplivala na življenje ljudi, postalo ena od njenih prioritet.
piše: Sabina Gosenca
»Da uspeš in postaneš zmagovalka, po mojem mnenju potrebuješ POGUM IN PREDANOST. Moraš si upati, stati za svojimi besedami in dejanji, biti nenehno v akciji in iskati nove možnosti razvoja (sebe in dela, ki ga opravljaš),« izpostavlja Dolenjka, ki je med drugim inštruktorica pilatesa in nordijske hoje, vadbo pa izvaja pod okriljem lastnega Športnega društva Metulj. V nadaljevanju si preberite zanimiv intervju, v katerem Dunja razkrije tudi, kakšne so njene sanje, kateri je njen naslednji podvig in kako se je pravzaprav oblikovala njena kariera.
Kakšne spomine imaš na svoje otroštvo in najstniška leta?
Spomini na moje otroštvo… hm, bilo je lepo. To je bil še čas, ko ni bilo računalnikov, raznih video igric in podobne tehnologije. Čas smo preživljali zunaj, na dvorišču, travniku, bližnjem gozdu. Sem edinka, ampak ob sebi sem imela vedno 3 bratrance (brate), ki so živeli v sosednji hiši. Že to pove dosti. – dolgčas mi ni bilo nikoli, vragolij je bilo ogromno, med drugim tudi »športnih«: učenje kotalkanja in obvezni padci, igranje iger »naše mladosti« – med dvema ognjema, gumitvist, ristanc… S kolesom smo prevozili vse poti, ki so se dale. Pozimi smo smučali po bližnjih hribčkih in »tancali« nazaj. 😉 Tudi najstniška leta so bila lepa, malce drugačna, bolj »odrasla«, a še vedno zabavna… Ja, spomini še živijo. Določeni trenutki, kot da bilo včeraj. In veliko naučenih stvari ostaja še danes. Srečna sem, da je bilo tako in ne bi spremenila ničesar, saj sem le tako lahko postala oseba, kakršna sem zdaj.
Je šport že od nekdaj tvoj način življenja?
Šport me spremlja že celo življenje. Ne »profesionalno«, ampak kot del življenja. S starši smo kolesarili, smučali, hodili po hribih… V osnovni šoli je bil moj priljubljen trening odbojka. V šolskem krožku sem jo igrala 4 leta, v prehodu na srednjo šolo pa zaradi razpustitve skupine prenehala z treningi. Kasneje me je zamikala tudi adrenalinska žilica in sva skupaj z očetom naredila tečaj za jadralno padalo. Naredila sem kar nekaj poletov, med drugim sem bila povabljena tudi na takrat tradicionalno prireditev Semiška ohcet, kjer sem iz hriba nad Semičem (Smuk) v tandemu prinesla prstane za mladoporočence. To je bila odlična izkušnja in eden izmed lepših dogodkov v mojem življenju.
Kaj ti je šport dal za življenje?
Šport mi je dal po eni strani samostojnost, po drugi strani pa pomagal pri delu v timu. Šport mi je dal čas, ko sem višek energije usmerila v šport, ki je bil »takrat aktualen« in se na ta način sprostila. Šport je postal nekaj, brez česar v mojem življenju ne gre več. In nenazadnje, v športu sem spoznala nekatere ljudi, ki so nehote kreirali moje življenje, ki ga živim sedaj.
Kdaj se je začela tvoja “podjetniška” pot oziroma kam segajo začetku ŠD Metulj?
Moja samostojna podjetniška pot se je začela leta 2009. Ideja o samem društvu pa se je porodila že kakšno leto prej. Ker mi delo pri raznih društvih in klubih ni več zadoščalo – bodisi zaradi načina dela, bodisi zaradi vodij teh klubov, sem lahko edino na ta način začela delati tisto, kar me je veselilo in kar sem delala z največjim veseljem. Brez omejitev. Kjer sem lahko začutila, da so omejitve pri delu le nebo.
Zakaj prav pilates? Nekje sem prebrala, da si se o tem začela zanimat preko interneta…
Že v najstniških letih me je spremljala bolečina v križu in hrbtu ob vsakem dolgotrajnem sedenju in pri stoji na miru. Obiskala sem zdravnico in fizioterapevtko, vendar sta me odslovili na način – češ kaj pa pretiravaš – se ti na da v šolo hodit. Fizioterapevtka pa mi je dala še ene vaje za domov, brez obrazložitve – kako, kaj in zakaj. Doma sem poskušala vaje delati, vendar brez pravega učinka in konec koncev motivacije. Bolečine pa so ostajale. Ko sem se vpisala na faks, sem začela preučevati različne možnosti »samopomoči«. Na internetu sem zasledila vadbo pilates in o njej prebrala vse, kar se je za tisti čas dalo prebrati (namreč pilates je bil za tiste čase pri nas šele »v povojih«). Našla sem skupino, kjer so izvajali pilates, vendar učinkov ni bilo. Vzrok? Inštruktorica, ki ni vedela kaj dela, žal. Zamenjala sem kar nekaj klubov oz. društev, preden sem našla inštruktorico, ki je »vedela o čem govorim« – po nekaj mesecih so bolečine izginile…ODREŠENJE! 🙂 Vadbo sem seveda obiskovala še naprej in učinki so se samo še stopnjevali. Po koncu študija službe nisem dobila in v mislih mi je šibala misel o samostojni poti (čeprav priznam, da na seznamu prioritet ni bila nikoli služba biti privat) … Čedalje bolj sem se poigravala z mislijo o ustanovitvi lastnega društva in na jesen 2009 je bila želja uresničena.
Če primerjaš svoje začetke v društvu z današnjimi razmerami, dejavnostjo in dogodki… kaj se je najbolj spremenilo?
Začetki so bili težki – predvsem zaradi neprepoznavnosti v tej branži, saj ljudje zaupajo šele ko te dodobra spoznajo.. veliko je bilo potrebno vložiti v reklamo, veliko je bilo raznašanja letakov in lepljenja plakatov.. Prve stranke so prihajale.. začetno nezaupanje je preraslo v zaupanje.. in večina izmed njih ostaja še danes.. Tudi konkurenca je naredila svoje.. ampak z znanjem in zagnanostjo sem »rinila« naprej. Danes… Stranke ostajajo. tiste, ki pridejo na novo, so v večini primerov prišle po priporočilu (kar je zame velika čast), nekaj jih pride, ko vidi kakšno reklamo, letak ali naključno najde na internetu. Izkušenj je veliko več, zagnanost za delo ostaja, ker vidim rezultate, ki so prišli s strankinim zaupanjem in mojih znanjem. Spremenilo se je moje znanje, saj se nenehno izobražujem, ker želim strankam dati največ kar lahko. Namreč segment ljudi, ki prihajajo na vadbo, je tak, da jih je 8 od 10 ljudi z težavo – bolečino (hrbet, križ, vrat, koleno,…osteoporozo,..) in te poškodbe oz. bolečine je potrebno »sanirati« in jim pomagati kar se da. To je ponavadi moj izziv, pri katerem ne odneham, dokler ne pridem do konca!
6. Kaj te pri tvojem delu motivira?
Še najbolj me motivirajo stranke, s svojim rednim obiskom. Kadar pa pride kakšna stranka z neko specifično težavo, je izziv še večji. Kako pomagati tej stranki kar se da najbolje… In ko je rezultat tu, sem neskončno srečna in motivirana za naprej. Vsekakor pa me za naprej motivirajo vse lepe misli, besede in dejanja, ki jih »moje pilateske« izrečejo, napišejo v obliki mnenja ali komentirajo na fb profilu. Te besede mi dajejo zagon za naprej, saj tako vem, da sem na pravi poti.
7. Ni pa več le pilates tisto, kar počneš, pred tabo so novi podvigi, vloga osebne trenerke – kaj pričakuješ, kaj ponujaš ljudem, kje in kdaj?
Ja, pilates je bila oz. še vedno je moja primarna dejavnost. Z leti dela pa so me stranke prosile za še dodatni izziv: kako shujšati, preoblikovati telo ali spremeniti življenjski slog. Sam pilates tega »ne omogoča« – razen da preoblikuje telo. Zato je po premisleku sledil logični korak – izobraziti se za osebnega trenerja. Izobraževanje je za mano, učenje poteka intenzivno, izpit me čaka v kratkem. Torej, novi izzivi so pred mano… Želim si ljudi, ki potrebujejo »strokovno pomoč« pri hujšanju, spremembi življenjskega sloga, in drug segment – ljudi, ki potrebujejo individualni posvet in obravnavo po operaciji ali poškodbi. Z osebnim trenerstvom bom poskušala pokriti ti »dve veji« in strankam pomagati kar bo v moji moči z vso strokovnostjo in znanjem, ki sem ga pridobivala tekom let.
Ker je trenutno čas, ko lahko vadimo zunaj na svežem zraku, ponujam individualni program treninga v naravi. Lokacije so različne, prilagodim pa se strankinim željam. Tudi čas treninga je pri individualnem treningu prilagojen stranki, saj tako skupaj najdeva lokacijo in čas, ki bo ustrezal strankinemu življenjskemu ritmu in času. Možne so tudi vadbe v paru ali max 3 osebe, da bo motivacija še večja – s strani vseh prisotnih na vadbi.
8. Dejstvo je, da je tvoje delo v društvu dejansko tudi tvoja zaposlitev… v teh časih pa ni lahko… Če se ozreš v prihodnost, kaj vidiš, kako si predstavljaš sebe čez 5-10 let? Ambicije, poslovni izzivi, privatno življenje…?
Ja, to je iz začetne 1 – 2 skupine postalo moje delo – moja zaposlitev. Trenutno razmere v Sloveniji »niso rožnate«, vendar se trudim naprej.. se izpopolnjujem na veliko izobraževanjih, delavnicah in seminarjih. Tako sem tudi naredila certifikat za učenje pilatesa na eni izmed najbolj prestižnih šol pilatesa na svetu – Stott pilates… zadnji seminar – pred nekaj dnevi, pa je bil namenjen rehabilitaciji ramenskega obroča. V bodoče si želim svoj pilates studio, ki bo oblikovan po mojih željah in idejah. Delam tudi na tem, da postanem ena izmed vrhunskih pilates trenerk. Ki bo nekega dne potovala po svetu in učila na raznih seminarjih in konvencijah. Sanje so dovoljene, kajne? Čas pa bo prišel tudi za družino in otroke… enkrat v prihodnosti, ko bo čas pravi in sanje uresničene…
Sorodne povezave:
