Adrenalin. Nemir. Poželenje. Strast. Ljubezen. Vse v enem. In eno, povezano z vsem. In ko vsemu temu dodaš še sonce in morje, dobiš nekaj, kar ti povsem navaden dan spremeni v nekaj nepozabnega.
piše: Sabina Gosenca
Nikdar nisem bila neka navdušenka nad motorji in avtomobili, vsaj ne v smislu hitrosti, drznosti, moči. Pač, avto kot prevozno sredstvo, ki ga nujno potrebujem pri svojem delu, motor pa nekaj, kar so bodisi oboževali drugi bodisi sem opazovala le od daleč. Ko sem spoznala njega, ki je osvojil moje srce, se je marsikaj spremenilo.
Lani sem se prvič pustila zapeljati na cesti od Ljubljane proti Novemu mestu. Občutki? Sprva malce strahu, pa ne zaradi njega, ki me je vozil, ampak bolj zaradi vseh “norcev” na cesti. Zatem pa tisti nepopisen občutek svobode, energija, ki preplavi telo… želja po še. Seveda, varno sva prispela na cilj. Nekaj tednov zatem nova dogodivščina, tokrat na Krk. “Noro!” je vse, kar vam lahko rečem… Celotno opremo mi je posodila kolegica in četudi so mi bili škornji pretesni, pa hlače nekoliko preozke, sem uživala.
“Draga, jst bi imel motor!” Uff… kolikokrat sem tole že slišala… 🙂 Nekaj časa sem celo hudomušno pripomnila, da lahko svoj avto prodam in kupim motor… No, tega nisem storila, a to mi ni vzelo priložnosti za nove užitke. Motor, izposojen od prijatelja, tehnično brezhiben, moja tokratna oprema izposojena od druge prijateljice (tokrat v primerjavi s prvo nekoliko prevelika, a vseeno udobna in varna!), midva pa oba željna novih dogodivščin. Nekoliko naju je skrbela le slaba vremenska napoved za ponedeljek, zato sva svoj 2-dnevni motoristični izlet spremenila v enodnevnega in namesto na Pag odšla v Opatijo. A tudi ta izlet ni bil kar tako. Na začetku sem znova čutila v sebi nemir, zaskrbljenost, bila sem “trda”, če veste, kaj mislim… Pravijo, da voznik to čuti… tudi moj je. A po nekaj prevoženih kilometrih, ko sva se bližala hrvaški meji, je tisti neprijeten občutek, ki ga v naše telo vnaša strah pred hitrostjo ali nesrečo, izginil. Znova me je prežel nepopisen občutek svobode, sreče, ljubezni.
Dolino reke Kolpe sem spoznala na drugačen način… in jo še bolj vzljubila. Sicer je drugače, če lepote narave opazuješ kot sopotnik na motorju, ali pa denimo kot pohodnik, a vseeno. Prav zaradi takšnih trenutkov, ko sem samo uživala v pogledu na čudovito belokranjsko pokrajino, rada še dodatno rečem, da je življenje lepo. In v teh trenutkih se je porodila želja, da se naslednjič po tej isti trasi peljem s kolesom ali rolerji.
Prihod v Opatijo, kavica ob morju, počasna vožnja skozi center tega kraja, ki mu povsem upravičeno rečejo “hrvaški Monte Carlo”, posedanje ob obali, prijetno topli sončni žarki, mir. To sva potrebovala oba, vsaj za nekaj uric. Vračala sva se čez mejni prehod Jelšane in čeprav me je, ko sva se vozila po avtocesti proti Ljubljani, že pošteno bolela zadnja plat, sem še vedno imela v sebi tisto navdušenost, ki ne pojenja niti danes. Pika na i je bila kavica v Žužemberku, ob reki Krki, v družbi prijateljice, ki je že dolgo nisem videla (če hodite tam mimo – Gostišče Koren je prava izbira!).
Hvaležna sem, ker imam v življenju možnosti, da doživljam to nepopisno veselje in srečo z ljudmi, ki jih imam rada!
“Zdaj bo pa čas, da ti narediš izpit za motor in se pridružiš motoristkam!” mi je kolegica pred nekaj dnevi zapisala na Facebooku. No, mislim, da to tega ne bo prišlo, ker se v vlogi voznice ne vidim. Se bom raje še kdaj pustila zapeljati! Toda, saj veste… nikoli ne reci nikoli! 🙂
ŽIVLJENJE JE LEPO, ČE GA ŽIVIŠ!