Ima 28 let, prihaja iz Trebnjega, zna uživati življenje. Ne, ne gre za opis katere od deklet, ki bi si želela postati takšna ali drugačna miss… Sonja Krese, ki je pred leti osvojila tudi naslov državne prvakinje v tajskem boksu, je nekaj posebnega. Križarska ladja je zadnje leto in pol njen drugi dom, o doživetjih na morskih valovih širom sveta pa piše tudi na svojem blogu.

»O delu na potniški ladji (križarki) sem se prvič pogovarjala na obletnici mature z bivšo sošolko, ki se je ravno v tistem času prvič odpravljala na ladjo. Bilo je zanimivo prisluhniti njenim zgodbam o pripravah na tako eksotično delo, vendar takrat niti pomislila nisem, da bi se odločila za kaj takega. Študirala sem, bila v resnem razmerju, trenirala tajski boks, skratka načrtovala sem prihodnost v domačem kraju. Po treh letih pa popoln preobrat; podiplomski študij sem postavila na stranski tir (za vedno), ljubezenska zveza se je končala in – skoraj nič več me ni zadrževalo doma. Odločitev je padla,« pojasnjuje Sonja v intervjuju za trebanjski spletni portal Cajtng.com.

Izziv, ki se mu ne more upreti
Prvič je šla na ladjo 10. aprila lani, domov se je vrnila po 6 mesecih, 13. oktobra 2011. A ni trajalo dolgo, ko je znova odpotovala. Na ladji je bila od konca novembra do 8. junija. Del poletja je preživela doma, s 1. avgustom pa je znova zdoma, predvidoma je ne bo do začetka februarja. Kot je zapisala na blogu, jo na ladji Celebrity Solstice čaka drugačno delo oziroma funkcija, kot je bila vajena doslej. »Morda se spomnite, da sem se ze mesece nazaj prijavila za delo operations manager na novi ladji Reflection, vendar sem kasneje zavrnila trening za pomocnika managerja in nekako izgubila zagon za ustvarjanje neke posebne kariere na ladji, ker mi zdaj ni vec cilj priti do delovnega mesta v Miamiju. Ampak… Kdo ve, morda si pa se premislim,« piše Sonja, ki je leta 2006 diplomirala na Fakulteti za pomorstvo in promet v Portorožu, pred tem pa obiskovala Ekonomsko šolo v Novem mestu.

Težko slovo od tajskega boksa, še težje od domačih
Sonja je bila nekaj časa del trebanjskega kluba borilnih veščin No Fear. Leta 2009 je osvojila naslov državne prvakinje v tajskem boksu, takrat sicer za ptujski klub, dve leti kasneje pa bila še drugič državna prvakinja. A zaradi odločitve za delo na ladji je športu pomahala v slovo. Tako kot se je morala pred nekaj dnevi znova posloviti od svojih najbližjih. Na svojem blogu je pred nekaj dnevi zapisala: »V času, ko bom jaz spet opravljala delo na ladji, bodo skoraj vsi moji praznovali rojstni dan brez mene (pa tudi jaz svojega brez njih), tudi za Božič in Novo leto bom daleč stran od družine…Bom pa ves ta čas plula po drugi polovici sveta in vsak teden odkrivala nove kraje z osebo, ki bo, Bog daj, ob meni ostala do konca življenja. In vem, da bo tudi teh šest mesecev hitro minilo, tako kot so že dvakrat do sedaj. In potem spet nekaj tednov počitnic, pa spet nazaj na ladjo, pa spet počitnice, pa…Do kdaj tako? Se sama ne vem.«

Delo trgovke včasih tudi po cel dan
»Biti trgovec na ladji je enako, kot na kopnem. Imaš svojo trgovinico (z nakitom, urami, bižuterijo, parfumi in kozmetiko, alkoholom in tobakom ali z oblačili in spominki iz krajev, kjer ladja pluje – pač odvisno, za kaj si usposobljen in kje je prosto mesto, ko ti prideš na ladjo. Delovnik je odvisen od relacije, kje ladja pluje, pa tudi od menedžmenta. Če je ladja cel dan na morju, so trgovine običajno odprte med 9h in 23h, torej ni 8-urnega delavnika. Če je ladja v pristanišču, se trgovine odprejo pol ure po izplutju (vendar le v primeru, da ladja izpluje pred zapiralnim časom trgovin, v nasprotnem primeru trgovine ostanejo zaprte cel dan in smo trgovci prosti cel dan – počitnice za nas). Prodajamo namreč lahko le v mednarodnih vodah, saj so trgovine duty free. Po zaprtju trgovin moraš seveda še vse pospraviti…« pojasnjuje Sonja.

Denarja dovolj, priložnosti za zabavo tudi
Na ladji (kot trgovka) zasluži povprečno 1300 – 1500 evrov mesečno. »To za nas, Slovence, ni neka posebna bogatija, medtem ko je ta ista plača za kakšnega Romuna, Perujca ali Indijca kar lep zaslužek. Plačani smo na roke, ves denar pa ostane nam. Kabina na ladji je plačana (v kabini sva po dva sodelavca), hrana je plačana, zavarovanje plačano, ni takih in drugačnih položnic, ki jih je potrebno plačevati vsak mesec, ni nam potrebno točiti goriva v avto.« A delo je hkrati zabava. »Plačajo ti, da prepluješ pol sveta, spoznavaš nove ljudi, vsak dan take in drugačne zabave v diskoteki ali po kabinah,… Pa se zaljubiš, pa odljubiš, pa ponovno zaljubiš. Tako kot sem se jaz. Heh… In če ti je prva izkušnja všeč, se vrneš.«

Več o tem, kaj vse je Sonja doživela na svojih popotovanjih, kje vse je že bila, ter kako se prijaviti za delo na ladji, pa si preberite v intervjuju na povezavi:
CAJTNG.COM
 
Sorodne povezave:
http://sonja.najblog.si/