»Zanimivo, da nisem niti enkrat samkrat pomislila, kaj mi je bilo tega treba?! Tudi v prvih jutranjih kilometrih, ko sva se s prijateljico s polžjo hitrostjo v stilu blažjih invalidov pomikali proti Santiagu, sva imeli občutek, da naju neka nevidna sila vleče proti končnemu cilju. Po poti sem si večkrat vizualizirala prihod pred katedralo v Santiagu. Zamišljala sem si, da me bodo oblile solze, da me bo morda preplavila nekakšna evforija… Pa ni bilo nič od tega,« najin pogovor začne Tina Petrovčič.
piše: Urška Murn
26-letna Vrhničanka Tina Petrovčič se je s prijateljico Alenko 27. julija v Pamploni podala na 790 km dolgo preizkušnjo. Uradni začetek poti je sicer 80 km prej, v St Jean Pied de Port-u. Romarska pot Camino Santiago de compostela (Španska Jakobova romarska pot) je zelo dobro organizirana, saj popotnike vseskozi spremljajo rumene puščice in simbolične školjke ter kamni z natančno označenimi kilometri. Če se utrujenemu romarju kljub temu uspe izgubiti, se vedno najde nekdo, ki mu rade volje nakaže smer, zraven pa mu veselo zaželi še: »Buen Camino!« kar je tudi uradni pozdrav poti.
Tina pravi, da je bila odločitev za romarsko pot spontana. Navdušena športnica se redno ukvarja z nordijsko hojo in tekom. Tako ji je hoja v domačem okolju predstavljala le dobro rekreacijo. Po prehojeni poti Camina pa priznava, da je za vsemi kilometri veliko več, kot le hoja. Na poti je mogoče občutiti nepopisno energijo, ki je prisotna na vsakem koraku. Izredno močno je sočutje ljudi, gre za razumevanje zgodovine in tradicije ljudi, ki živijo s Caminom.
Romarska pot se je začela vse prej kot mirno
Dan pred velikim odhodom je v velikih bolečinah, zaradi hude stres fakture stopala, komaj naredila nekaj korakov. Domači so ji prigovarjali naj ostane doma, a je bila želja premočna. »Prvi dnevi poti so bili težki. Hodila sem z velikimi bolečinami, močno sem se opirala na pohodne palice in goltala največjo dovoljeno dozo protibolečinskih tablet. Skoraj nisem imela časa opazovati čudovite pokrajine, skozi stisnjene zobe je bilo komaj slišati moj »Buen Camino!« Na vsake toliko se mi je v glavo prikradla predrzna misel, kaj pa če bi šla kar na avtobus? Tretji dan hoje sem po tehtnem premisleku ob poti odložila šotor, katerega sem v dobri veri prinesla s seboj in tako pot nadaljevala 3 kilograme lažja. To je bilo olajšanje. Vsak kilogram na tako zahtevni poti predstavlja dodatno breme. Človek spozna, kako zelo malo pravzaprav potrebuje. Dva para spodnjih hlač, dva para nogavic, eno večnamensko milo – za obleko, lase in telo, ščetko in zobno pasto, brisačo, nekaj švic majic in kratkih hlač ter par malenkosti. Spoznala sem, da so moje omare doma prenasičene, da je moja toaletna polica mnogo prepolna in da človek enostavno potrebuje zelo malo materialnih dobrin, da preživi. Pa ne le preživi, pravzaprav je zelo srečen.«
Korak za korakom
Sedaj z nasmeškom Tina doda, da poškodba stopala ni bila edina na poti. Zaradi spremenjenega načina hoje je dobila velike krvave žulje in se zato odločila, da namesto pohodnih čevljev obuje »tevice«. Napaka! Po le enem dnevu v sandalih je nato imela več kot teden dni močno vneto ahilovo tetivo. Bolečina se ji kaj kmalu ni zdela več tako grozna, nanjo se je preprosto navadila. Pogumno je stisnila zobe in grizla korak za korakom. Včasih se ji je zazdelo, da je padla v pohodni trans in se ni zavedala sveta okoli sebe. »Bila sem popolnoma brez misli, slišala sem le svoje palice in svoj korak na prašni cesti. Prava redkost v tem norem svetu, kjer nam misli brez postanka polnijo preobremenjene male sive celice. Seveda ima vsaka veriga svoj konec, tako da sem polovico poti prehodila brez posebnih problemov. Skakljala sem po poti, brezskrbno klepetala z naključnimi dušami, se predajala čarom narave, objemala mogočne evkaliptuse, mežikala v sonce, se nasmihala vinogradom in sončnicam, nemalokrat pa je bilo moč slišati tudi slovensko pesem, ki je prihajala iz najinih ust.«
Pester vsakdan
Sama si ne morem predstavljati dnevnega pohodnega ritma na tako dolgi razdalji. Sprašujem se, če je ritem podoben našim visokogorskim turam, pohodom. Tina mi hitro razloži, da sta vstajali okoli šeste ure zjutraj in s svetilko na glavi opravili hitro nego nog. Nato sta prvih deset kilometrov težko čakali jutranjo kavo in rogljiček. Pot se je nadaljevala z vmesnimi postanki za kopanje v reki, pogovor z lokalnimi prebivalci, opazovanjem črede ovac. Po približno tridesetih kilometrih pa je sledilo iskanje prenočišča, ki je za en dan postal dom tisočim romarskim popotnikom. Popoldnevi in večeri so minevali v znamenju igranja na kitaro, petju, pisanja dnevnika, izleta po vasi ali mestu.«Preprosto pozabiš, da si se osem ur potil in morda preklinjal težak nahrbtnik.«
Kekčeva pesem odmevala ob Atlantiku
24.8. sta z Alenko utrujeni prikorakali v Santiago. Odločili sta se, da mesto naslednje jutro zapustita, saj je bil zanju pravi kulturni šok po mesecu dni čistega miru in spokoja, daleč stran od nadležnih trgovcev in glasnih kričečih množic, srečati nepregledno število ljudi. Tina, bodoča profesorica športne vzgoje, je pot do oceana nadaljevala v svojem stilu, peš torej. V dveh dneh je nato prehodila še 90- klilometrsko razdaljo, brez bolečin, z nasmeškom na obrazu. Ob pogledu na Atlantik pa so ji stopile v oči solze. Solze sreče, ponosa, ganjenosti. Deset minut je glasno vriskala in si pela Kekčevo pesem. To je bil njen cilj, cilj, ki ga je v srcu nosila trideset dni.
»Po prehojenem Caminu Frances se pravi Camino zame šele pričenja. Vse, kar človek spozna na poti, lahko zelo enostavno prenese v svoj vsakdan. Pripravljena sem na vzpone in padce, na zmage in poraze, na bolečino in sladkosti, opremljena sem z vztrajnostjo in pogumom in ni me strah novih poti, pa čeprav se bom mnogokrat znašla na razpotju.Vesolje vedno poskrbi, da je na koncu vse dobro, če še ni dobro, potem še ni konec.«
