Nekoč je bila aktivna v navijaški skupini Zmaji, nato je nekaj let plesala pri Zmajčicah, ples in akrobatske sposobnosti so njena strast in vrlina še danes. A doživlja in prakticira jih na drugačen način. Dekle, ki je pri štirinajstih izgubila očeta, pri sedemnajstih pa še mamo, ne objokuje svoje preteklosti. Zdaj živi svoje sanje in z njimi osrečuje druge.

Piše: Sabina Gosenca

Že ob pogledu na njene fotografije je zaznati toplino, pozitivno energijo, mir, srečo. Ko mi je zaupala še svojo zgodbo, sem vedela, da je vse to, kar je doživela, razlog, da tako žari. »Nedvomno me je smrt staršev močno zaznamovala, a kot otrok oziroma najstnica sem to doživljala drugače kot zdaj,« pojasnjuje Simona. Že takrat se je soočala s tem, kdo ljudje smo, kaj smo.

Z jogo se je srečala že kot otrok. Živeli so v hiši blizu gozda, imeli so psa in sprehodi v naravo so bili del vsakdana. »V naravi sem se sproščala, všeč mi je bilo sedeti v tišini in čutiti, da je vse dobro. To pa je v bistvu že meditacija. Kasneje me je pritegnil ples, to je bil moj način sproščanja, a šele ko sem odrasla, sem se zavedala, da sem v stiku z jogo pravzaprav nekoč že bila.«

Odhod v Indijo

»Prijateljica mi je povedala, kako navdušena je bila nad šolo, ki jo je tam obiskala. Potem sem se še sama pozanimala na internetu, nadvse hitro pa sem se odločila, da odpotujem. Instinktivno, to je to!« sem si rekla,« obuja spomine Simona. Pisal se je mesec maj, avgusta je odpotovala. »Indija me je vzljubila, jaz pa njo,« pove v smehu. Vstajali so ob pol šestih, sledile so fizične vadbene ure, zajtrk, tri urna predavanja, kosilo, pa spet predavanja… vse do devetih zvečer. Na koncu, po mesecu dni intenzivnega dela, je uspešno opravila izpit. »Ni bilo lahko, precej je bilo izzivov v teh štirih tednih, tudi fizičnih. Ampak počistila sem marsikaj iz svoje preteklosti, ko sem v svoji glavi razčistila stvari in spoznala, ja zmorem, mi je uspelo tudi postaviti se na glavo, brez opiranja na steno, kar se mi je ob prihodu v Indijo zdelo nemogoče. A to prepričanje, da ne zmorem, sem imela v sebi, morala sem se soočiti s tem in to oviro premagati.« Uspelo ji je s pomočjo treningov, spremembe načina življenja. Danes se pohvali z nazivi: NLP Coach, NLP Master, Learning Coach, učiteljica Hatha yoge RYI200, posebej pri srcu pa ji je tudi joga za otroke – Rainbow kids, tečaj za učiteljico je opravila v Londonu.

Življenjski preobrat

33-letna Ljubljančanka se še zelo dobro spominja svojih strahov, neodločnosti, trenutkov, ko je obsojala samo sebe… in potem, kako je vse to razmišljanje o sebi in gledanje na svet spremenila. Pred odhodom v Indijo je ob svojih plesnih treningih in vadbi joge delala tudi v pisarni. Bila je to redna služba, ki pa ji kljub dobrim odnosom s sodelavci ni prinašala zadovoljstva. »Bila sem nesrečna,« se spominja Simona. »Nisem živela tega, v kar verjamem. Ko sem začela sprejemati vse svoje pomanjkljivosti, se je začela razvijati druga zgodba. Ko sem želela to deliti z drugimi, so se začeli odvijati dogodki sami od sebe. Prišle so situacije, ko sem vedela, da je treba sprejeti odločitev in iti na novo pot, četudi je neznana. Takrat je prišla odločitev o tem, da dam odpoved.« In je to storila, brez garancije o prihodku v naslednjih tednih. Vedela pa je, da želi početi nekaj za svojo dušo, nekaj, v kar verjame in s čimer osrečuje tudi druge.

Kaj je naredila, kaj počne danes, kaj jo navdušuje… to pa lahko preverite na povezavi: Mokini yoga studio